˝Pozdravljeni, sem Nilijuška in sem obsedena z redom in čistočo.˝
Prvi korak je baje priznanje, da imam težavo. Čeprav to za moje pojme niti ni težava. Problemi nastanejo, ko bi rada šla zvečer spat, pa ne morem, ker me čaka še čistilna akcija. Vsako. Noč. Brez. Izjeme.
Enkrat sem naredila poskus sama s sabo. Po tuširanju sem si rekla: ˝Danes NE BOM čistila, grem direktno spat!˝ Izid: ležala sem v postelji, gledala v strop in razmišljala, koliko dela sem si preložila na zjutraj. Zato sem po pol ure agonije vstala in šla pospravljat, potem pa zaspala z zadovoljstvom v srcu in tisto sekundo, ko sem se ulegla nazaj.
Včasih nisem imela takšnih problemov. Ko sva bila samo dva uporabnika stanovanja, niti ni bilo veliko stvari, ki bi jih morala konec dneva pospraviti, poleg tega pa sem imela predvsem ves dragoceni čas tega sveta, da sem lahko sproti pospravila tiste malenkosti, ki slučajno niso bile na mestu. No, te časi so definitivno mimo. In čiščenje se je dvignilo na čisto drugo raven, odkar imamo majhne razbojnike...
Dokler nisem imela otrok, nisem nikoli v enem dnevu petkrat dnevno sesala. Zdaj je obvezno minimalno trikrat dnevno posesati po dnevnem prostoru in petkrat dnevno pobrisati jedilnico. Zakaj mi ni nihče prej povedal, da otroci med jedjo več hrane zmečejo po tleh, kot jim pristane v želodčkih?? Situacija bi bila ista, samo bolj psihično pripravljena bi bila na to.
Včasih sem okna čistila ob menjavi letnih časov. Zdaj vsak večer čistim balkonska vrata - in ne samo stekla, tudi okvirje od tal do enega metra višine! Do tam namreč sežejo majhne roke, zapackane od gnetenja banane.
Nekoč je bilo tako, da sva ob selitvi v novo stanovanje prepleskala stene (če je bilo potrebno) in ob izselitvi še enkrat na sveže pobelila. Kdo bi si mislil, da bo zaradi malih umetniških duš potrebno tedensko (!) vzdrževati bele stene po glavni routi čez stanovanje?? V shrambi imam pripravljeno manjšo kantico bele barve in čopič na dosegu roke, da lahko ob koncu tedna reskiram pol ure in kamufliram odtise majhnih dlani, izjemne freske, narejene z barvicami in črte od gumijastih copat, s katerimi je tako zabavno vleči po stenah (ne sprašujte mene, zakaj in kako, ker jaz tega ne počnem).
V svoj urnik moram sedaj stlačiti ekstra čas za dnevno odpravljanje škode. Bog ne daj, da dobimo kakšen nenapovedan obisk! Rajši se pretvarjam, da nas ni doma, kot da nič hudega slutečega gosta spustim v bojno polje, kjer je verjetnost, da stopiš na lego kocko (tisti, ki je to doživel, ve, o čem govorim) sredi kuhinje veliko večja od možnosti, da z obema stopaloma varno stopiš na čisto površino in na nogavicah domov ne odneseš vsaj delčka polente, ki smo jo jedli za večerjo.
Prej res nisem razmišljala o tem, kakšni packoni bodo nekoč moji otroci. Sploh pa nisem nikoli pomislila, kako bo to dejstvo vplivalo na mene. In na našo hišo.
xoxo, Nilijuška
Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar