Naša mala M zjutraj rada poleži. Razlog je preprost: ponoči namreč ne spi. Tako je že od rojstva in kljub vsem najinem trudu, rutini in ostalim različnim manevrom, da bi jo prepričali v nočno spanje, se gospa ne da in se vztrajno zbuja. Včasih vsako uro v noči in zaspi nazaj takoj, ko ji damo dudo ali ji potiho šušljamo, včasih ne spi po tri ure v kosu med eno in četrto zjutraj. Najbrž ne rabim razlagat, da sem zjutraj ko povožen konj s podočnjaki do sredine lic in nasršena na vsakega, ki me upa samo pogledat. No, to noč iz nedelje na ponedeljek se je še posebej potrudila, da bi mami izgledala extra izmozgano naslednji dan in je kolovratila po posteljici že od devetih zvečer (zaspala je ob osmih, op.p.), ob enajstih iskala in uspešno našla vseh osem dud, ki jih ima skrite po robovih postelje in jih med sabo trkala kot s tamburinom, z vsako posebej bobnala ob letvice, potem pa dajala vsako posebej v usta, dokler ni probala vseh po vrsti in se odločila, da ji nobena ni všeč. Tej odločitvi je sledilo glasno vežbanje enih in istih zlogov (ma-ma-ma-ma-ma-ma-ma... ta-ta-ta-ta-ta-ta-ta-ta... ba-ba-ba-ba-ba-ba-ba-ba...), nakar je uspela zaspat za cele pol ure. Ob polnoči človek jasno postane lačen, ko pa je bila večerja že toliko ur nazaj in po vseh teh podvigih bi vsakemu krulilo v želodcu. Zato je glasno zahtevala (tole ni najboljši opis, ampak bom vse skupaj omilila in prijazno uporabila te besede) dva deci mleka, da jo je potolažil za dodatno uro, v kateri si je s power napom nabrala dovolj sveže energije za dvajsetminutno oponašanje indijanca, novo polurno rundo vežbanja zlogov (saj ne da čez dan nikoli noče ponavljati zlogovanja za mano!), ki jo je končno zazibala v spanec do dveh zjutraj. Takrat jo je bilo treba potolažiti z nošenjem, vendar je hotela spati samo v mojem naročju, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem jo odnesla v spalnico, se z njo vred usedla na posteljo in tako presedela dve uri, dokler nisem bila 1000% prepričana, da sigurno spi in jo je varno odložit nazaj v posteljico. Ura je bila že pol petih, ko sem le utegnila zapreti oči in kot bi mignil je zvonila budilka (prvič po enem letu - in nisem je pogrešala!), ker se je bilo treba pripravit za vrtec.
Dete je sladko spalo, zato sem se šla razbudit pod tuš, pred ogledalom skušala rešit bledikavo kožo z razkošnim nanosom pudra in odpret oči s spretnim zig-zakanjem maskare. Dosežen videz je bil daleč od perky peach looka, ampak pustimo podrobnosti! Kava je bila skuhana, postelje postlane, pomivalec prazen, stanovanje prezračeno, čevlji pripravljeni... dama je pa še vedno spala! In to brez dude, na hrbtu z na pol odprtimi usti, pri popolni dnevni svetlobi, z na stežaj odprtimi vrati sobe. Kar jo je do sedaj VEDNO zbudilo. Ampak ne tokrat! Ni mi preostalo drugega, kot da nežno, ampak z odločnim korakom stopim v sobico in jo skušam zbuditi tako, da jo čimprej in s čim manj travme vržem pokonci iz kome, drugače lahko prestavimo vse skupaj na kdaj drugič - na primer takrat, ko bi odspala noč v kosu (vsaj pet ur skupaj) in se zjutraj zbudila sama od sebe ob sprejemljivi uri. Najbrž čez kakšna tri leta, če sodim po trenutnih razmerah. No, tokrat je bila sreča na moji strani, ker se je le uspela predramit (ob zvokih melodije Ti si moj sonček v mojem visokem tonu, ki reže ušesa - ni važno, samo da učinkuje!), z veseljem se je umila in oblekla, potem pa me sumničavo opazovala sedeč na tleh pred vhodnimi vrati. Ker tole ni bil običajen potek najinega jutra, to je takoj opazila!
Vso pot do vrtca sem se delala hrabro, da dete ne bi opazilo, da je mami težko pri srcu. Odhod v vrtec je prvi samostojen korak otroka na pot v svet. Najprej vrtec, potem šola, če imaš srečo nekoč še služba - čas teče tako presneto hitro, čeprav imam občutek, da sem šele s prvorojencem pravkar stopila iz porodnišnice, sedaj gre pa že skoraj v šolo.
In tako sva šli: pogumno skozi vrata vrtca in uspešno prestali prvi dan uvajanja. Mala M je takoj opazila nove obraze in si našla zaveznico, odkrila kupe novih igrač, pokazala svoje funky dance moves, zašarmirala vzgojiteljici in mimogrede tudi kuharico (ona že ve zakaj), pojedla svojo malico in ostanke malice vseh ostalih (itak). Jaz pa sem opazovala tega svojega otroka, ki postaja vsak dan bolj samostojen in samosvoj. In prav je tako. Da je ne držim za vsako ceno pri sebi, ampak jo spustim v nova doživetja, hkrati pa ji dam vedeti, da je dom vedno prva postaja, kamor se vrne, ko potrebuje nasvet, tolažbo, ko hoče deliti z nekom svojo srečo, žalost, misli.
Dan, ki je opredeljen s stavkom: Prvič v vrtec, je bil pod črto uspešen. Če bo naslednjo noč spala od osmih zvečer do sedmih zjutraj, bo že prekičasto, kajne? Upanje vsekakor umira zadnje.
xoxo, Nilijuška
četrtek, 25. februar 2016
petek, 19. februar 2016
Zabava (popravek, zabave) za prvi rojstni dan.
Naj najprej pojasnim naslov. Nisem ravno iz tradicionalne družine (sicer pa, kaj tradicionalna družina sploh je??), kar se največkrat pokaže ravno na takih dogodkih, kjer je v ospredju praznovanje z družino. Različne variante (ne)naklonjenosti nas ˝prisilijo˝ organizirati se na drugačne načine. Včasih inovativne, načeloma pa samo številčnejše. Zato smo tudi veliki prvi rojstni dan praznovali trikrat. Prijateljice, ki imajo ravno tako majhne otroke in so same pred kratkim organizirale zabave, so komentirale, kako se mi da večkrat skozi vse te kolobocije, saj je bila njim že ena zabava vrh glave. Hja, odgovor je preprost: stvari sprejmeš, kakršne so in znotraj tega narediš tisto, kar se ti zdi, da je prav. In če bi bilo naše družinsko drevo razdeljeno na desetine (ko tortica, če smo že pri tej temi), potem bi to preprosto pomenilo deset zabav na isto temo. In vsake posebej sem se lotila kot edine.
Z dekoracijo prostorov si nisem dala preveč dela, saj je bilo že vseh ostalih zadev dovolj. Sploh pa: mala M je bila tako opicanjena, da je bilo že na kilometre daleč vsakemu takoj jasno, kdo je zvezda dneva. Glavni outfit sem dala izdelati pri uspešni mladi oblikovalki Lari Bernot, ki za najmlajše ustvarja pod imenom For KIDS by Larabernot. Kompletek je izpadel čudovito in slavljenka je bila pravi mali okrasek! Še dobro, da se je v tem istem kompletku slikala na profesionalnem fotošutingu, ker je moj trud ujeti jo na fotografiji, izpadel takole...
Takole pa izgleda, ko naš okrasek in njenega partnerja v zločinu ulovi v svoj objektiv ena najboljših fotografinj pri nas, Petra Nuzdorfer (Mali čudež narave) ...
Opazna razlika, kajne?
V ospredju načrtovanja zabav je bila predvsem izvedba tort. Ker torta JE pomembna zadeva pri prvi svečki (in vseh naslednjih, se razume), ko sveže pečeni enoletnici prvič zapojemo Vse najboljše in ona zraven pokaže vse svoje adute plesnih gibov, z začudenjem gleda v svetlečo zadevo (ki ji jo bratec prijazno pomaga pihnit), na koncu pa navdušeno ploska in želi še šestnajstkrat slišati pesmico njej v čast.
Družinska tradicija je, da ob prvi dnevni svetlobi na rojstni dan slavljenca z velikim pompom spomnimo, da praznuje. Zato smo ji v sobico navsezgodaj zjutraj slovesno prinesli barnija s svečko, ji odpeli kompletno pesmico Vse najboljše (z dodatnim verzom Torta svečke ima...!) - ona pa se je odločila vse skupaj elegantno prespati...
Popoldne je bila na vrsti prva zabava in ker nas je bilo premalo za celo torto, sem se odločila za čokoladno pito...
Čez vikend smo zabavo preselili na primorski konec. Zamislila sem si vintage stil torte, zato sem spekla 4 čokoladne biskvite, med plasti dala različno sadje in mascarpone-vanilijevo kremo. Zgornji del sem posula s sladkorjem v prahu in izdelala preprost vintage okrasek s črkami na zastavicah iz blaga...
Čez dva dni smo praznovali doma. Okrasek za torto sem najprej želela narediti iz tičine mase v stilu malih pisanih črk. Škoda izgubljati besede, kako je vse skupaj izpadlo. Dragi je ob pogledu na moj vrhunski izdelek najprej vprašal, kakšen je plan B. Ko je torej ta načrt splaval po vodi, sem si zamislila kaligrafske pisane črke, izdelane iz žice. Po petinštiridesetih poskusih sem bila še vedno na točki a, porabila pa sem vsaj petdeset metrov žice. Na koncu me je odrešila moja mami, ki ne peče samo najboljših tort (ne samo po mojem pristranskem mnenju, ampak tudi po mnenju vseh ljudi, ki so kdajkoli imeli čast jesti njene dobrote), ampak jih tudi vizualno izpelje do perfekcije. Že od začetka je bilo dogovorjeno, da ona speče in okrasi torto, jaz pa poskrbim za ˝glavno okrasje˝ na vrhu. In s svojimi magičnimi sposobnostmi je uredila tako, da sem na koncu prispevala samo s tem, da sem zapičila enko v sredino torte...
In ker pri nas resnično nismo fotografsko podkovani, je cake smash s četrto tortico fotografirala Petra. Prva gre definitivno v okvir in na steno :)
All in all, mala M si svojega prvega praznovanja najbrž ne bo zapomnila, si bo pa lahko prebrala tale zapis. In če ji bo ta premalo, ji lahko postrežem z vsemi 5000 fotkami, ki smo jih sami ustvarili med praznovanji. Slaba svetloba - definitivno! Nizka resolucija slik - absolutno! Napačni koti fotografiranja - greš lahko stavit!
Veliko ujete ljubezni - vedno!
xoxo, Nilijuška
Z dekoracijo prostorov si nisem dala preveč dela, saj je bilo že vseh ostalih zadev dovolj. Sploh pa: mala M je bila tako opicanjena, da je bilo že na kilometre daleč vsakemu takoj jasno, kdo je zvezda dneva. Glavni outfit sem dala izdelati pri uspešni mladi oblikovalki Lari Bernot, ki za najmlajše ustvarja pod imenom For KIDS by Larabernot. Kompletek je izpadel čudovito in slavljenka je bila pravi mali okrasek! Še dobro, da se je v tem istem kompletku slikala na profesionalnem fotošutingu, ker je moj trud ujeti jo na fotografiji, izpadel takole...
Takole pa izgleda, ko naš okrasek in njenega partnerja v zločinu ulovi v svoj objektiv ena najboljših fotografinj pri nas, Petra Nuzdorfer (Mali čudež narave) ...
Opazna razlika, kajne?
V ospredju načrtovanja zabav je bila predvsem izvedba tort. Ker torta JE pomembna zadeva pri prvi svečki (in vseh naslednjih, se razume), ko sveže pečeni enoletnici prvič zapojemo Vse najboljše in ona zraven pokaže vse svoje adute plesnih gibov, z začudenjem gleda v svetlečo zadevo (ki ji jo bratec prijazno pomaga pihnit), na koncu pa navdušeno ploska in želi še šestnajstkrat slišati pesmico njej v čast.
Družinska tradicija je, da ob prvi dnevni svetlobi na rojstni dan slavljenca z velikim pompom spomnimo, da praznuje. Zato smo ji v sobico navsezgodaj zjutraj slovesno prinesli barnija s svečko, ji odpeli kompletno pesmico Vse najboljše (z dodatnim verzom Torta svečke ima...!) - ona pa se je odločila vse skupaj elegantno prespati...
Popoldne je bila na vrsti prva zabava in ker nas je bilo premalo za celo torto, sem se odločila za čokoladno pito...
Čez vikend smo zabavo preselili na primorski konec. Zamislila sem si vintage stil torte, zato sem spekla 4 čokoladne biskvite, med plasti dala različno sadje in mascarpone-vanilijevo kremo. Zgornji del sem posula s sladkorjem v prahu in izdelala preprost vintage okrasek s črkami na zastavicah iz blaga...
Čez dva dni smo praznovali doma. Okrasek za torto sem najprej želela narediti iz tičine mase v stilu malih pisanih črk. Škoda izgubljati besede, kako je vse skupaj izpadlo. Dragi je ob pogledu na moj vrhunski izdelek najprej vprašal, kakšen je plan B. Ko je torej ta načrt splaval po vodi, sem si zamislila kaligrafske pisane črke, izdelane iz žice. Po petinštiridesetih poskusih sem bila še vedno na točki a, porabila pa sem vsaj petdeset metrov žice. Na koncu me je odrešila moja mami, ki ne peče samo najboljših tort (ne samo po mojem pristranskem mnenju, ampak tudi po mnenju vseh ljudi, ki so kdajkoli imeli čast jesti njene dobrote), ampak jih tudi vizualno izpelje do perfekcije. Že od začetka je bilo dogovorjeno, da ona speče in okrasi torto, jaz pa poskrbim za ˝glavno okrasje˝ na vrhu. In s svojimi magičnimi sposobnostmi je uredila tako, da sem na koncu prispevala samo s tem, da sem zapičila enko v sredino torte...
In ker pri nas resnično nismo fotografsko podkovani, je cake smash s četrto tortico fotografirala Petra. Prva gre definitivno v okvir in na steno :)
All in all, mala M si svojega prvega praznovanja najbrž ne bo zapomnila, si bo pa lahko prebrala tale zapis. In če ji bo ta premalo, ji lahko postrežem z vsemi 5000 fotkami, ki smo jih sami ustvarili med praznovanji. Slaba svetloba - definitivno! Nizka resolucija slik - absolutno! Napačni koti fotografiranja - greš lahko stavit!
Veliko ujete ljubezni - vedno!
xoxo, Nilijuška
sreda, 3. februar 2016
Retrospektiva #2
Petek, 4. dan po predvidenem roku. Peljala sva se (spet) vso dolgo pot do Jesenic, upajoč na odločen glas porodničarja, ki bi slavnostno naznanil, da je danes The day. Med pregledom sem imela še nekaj upanja, vendar je vse hitro splahnelo, ko me je na koncu samo resno pogledal in odkimal Ne, ne bo še ta trenutek. Ja, kdaj pa??? Lahko je vsak čas. Kako, če nič ne kaže na to?? Vse je pripravljeno, otroček je v pravi legi. Kaj še lahko naredim, da bo?? Nič, otrok se bo sam odločil, kdaj bo njegov čas. Upadlih lic sem prišla v čakalnico in dragi je takoj vedel, koliko je ura. Nič, greva pa na čevape! Zlata vredne besede, prisežem. Med kosilom sem poklicala mamo, ki je ves čas nestrpno pričakovala dobre novice in ji zjamrala vso svojo agonijo. Skušala me je spravit v dobro voljo in rekla, naj pojem celo porcijo, ker bo to najbrž zadnji ornk obrok v naslednjih nekaj dneh. Pa res! Še dobro, da me je spomnila na to! Takoj sem si poleg sladke turške kave za sladico naročila še tufahijo in tulumbe - valda rabim energijo za porod!
Sobota, 5. dan po roku. Zjutraj se zbudim zaradi neke čudne bolečine v hrbtu. Počakam. Čez deset minut spet. Širi se iz križa proti trebuhu, bolj močno kakor kdaj prej. Čakam. Spet. Uhohoho, sigurno je to to!! Pokličem sestro, naj urgentno skoči na bus in pride, ker jaz odhaaajaaam! Odložim telefon in spet čakam. Konec. Kako - konec??!! Po eni uri je sestra vsa srečna priletela skozi vhodna vrata. Pozabi! Grem kuhat kavo, spet lažen alarm. Takrat me vpraša: Ej, pa a nisi ti enkrat že rodila? Kako ne veš, kdaj gre zares? V odgovor je dobila samo moje zožene oči, zato sva to temo kar hitro zaključili. Cel dan sem presedela na terasi, obsijani z zimskim soncem, gledala velikega M, kako navdušeno z atijem sodeluje pri projektu Postaviti trimetrskega sneženega moža in se tolažila z dejstvom, da dete notri sigurno ne bo ostalo za večno. Najbrž.
Torek, tretji februar, dopolnjenih celih 41 tednov! Že 24 ur sem se počutila nenavadno. Rahlo mi je bilo slabo, nič mi ni pretirano dišalo za jesti (povem vam, to JE čudno!), popadke sem imela ves čas, ampak zelo neredne: na 15 minut, pa na 8, potem na 12... Brezveze! Spet me je čakala dolga vožnja do porodnišnice, še dobro da me je dragi vso pot zabaval z anekdotami iz mladosti (nikoli mu ne zmanjka filma, pa kaj je tip vse počel, preden je spoznal mene??). V nabito polni čakalnici brez oken (ne lažem) sem komaj čakala, da pridem na vrsto. Najprej ctg - valovi! Dejansko se vsaj malo premikamo v pravo smer! Mogoče ostanem danes tu? Sledi pregled - odprta 4,5 cm! Zdravnik me pogleda in ko mu namenim najbolj izviren pogled ˝ranjenega bambija˝ (to sem v parih desetletjih izvežbala do perfekcije in odlično mi služi), me vpraša: A bi želela danes roditi? Zbor angelov se je zaslišal visoko nad oblaki! A je to retorično vprašanje?? V čakalnico sem priplesala čačača, da so me vse čakajoče postrani gledale. Pa kaj - danes bom videla obrazeeek!!! Dragega pograbim za roko in z nenavadno pospešenim korakom (nisem vedela, da še zmorem doseči tako hitrost v tem stanju!) premagujem po dve stopnici hkrati, da čimprej prispem do tretjega nadstropja. Zadihana ustavim prvo medicinsko sestro, ki je šla mimo: Pardon, jaz bom rodila - danes!
V porodni sobi (kakšna sreča, lahko sem si izbrala sobo, ker so bile vse prazne) sem preoblečena v haljo (še dobro, da nisem tekmovala za najlepši outfit, sigurno bi zmagala haha) grickala sezamove ploščice, poslušala radio, posnela zadnjo fotko trebuščka in čakala na zdravnika, da mi predre ovoje. V nosečnosti sem sicer ves čas trdila, da bom počakala, da mi voda sama odteče, ampak veste kaj - če ne gre Mohamed h gori, bo šla pa gora k Mohamedu! Po štirih urah čakanja, ko sem imela popadke še zmeraj na 10 minut, je prišel točno tisti porodničar, ki mi je par tednov nazaj zagotovil, da se sigurno ne srečava nikoli več, ker je tukaj samo na vsake sto let. Takoj, ko je stopil čez vrata, sem mu rekla, da je sto let nekam hitro minilo! Sproščeno vzdušje v sobi mi je vlivalo še več energije in po tem, ko mi je voda odtekla, sem poslala dragega na malico, dokler se vse skupaj ne začne dogajati preveč intenzivno in ga bom res potrebovala ves čas ob sebi. V isti minuti, ko ga ni bilo več zraven, mi je sapo vzel prvi resen popadek. Ok, bom preživela, saj imam vmes sigurno deset minut za sproščanje, preden pride naslednji. Še preden sem dokončala to misel, je že sledil naslednji, enako močan in še par sekund daljši! Klečala sem na tleh na blazini, se naslanjala naprej, da bi razbremenila hrbet in se skušala čim bolj sprostiti. Think of lotus flower, think of lotus flower, think of lotus flower.
Po dvajsetih minutah sem morala razmigati otrpla kolena, zato sem se sprehajala po hodniku pred sobo in se naslanjala na zid ob vsakem popadku. Kje jeee?? Še nikoli nisem tako nestrpno čakala, da se dragi vrne nazaj. Po neskončnem času (v resnici je preteklo 20 minut) ga le zagledam. Verjetno mi je v očeh pisalo, da mi ni do poslušanja vicev, ker je prišel do mene in se v dveh sekundah naučil pravilne tehnike masaže križa med popadki, kot mu je pokazala babica. Pregled: 7 centimetrov! Še malo, pa bom na cilju. Ustrezalo mi je ležanje na boku, medtem ko sta ˝moji˝ babici razlagali o vseh možnih alternativah rojevanja. Ne, na hrbtu se res ne rojeva več! Razen če porodnici tako najbolj ustreza, se razume. Obstaja tudi pručka... Pručka? Mi jo pokažete? Slučajno sva jo ravno prinesli, tukaj je! Se namestim in držim dragega za nadlahti, medtem ko me tesno objema. Po skoraj eni dolgi uri se popadki upočasnijo, očitno ta položaj ni zame. Kako bi rada predihavala popadke? Mogoče leže na levem boku. Takoj ko sem se ulegla na posteljo, so se popadki zopet okrepili.
Ura je bila nekaj čez devet zvečer, ne vem natančno. Atmosfera je bila takšna, kot bi jo gledala v filmu. Tišina povsod okoli mene. Nobenega hitenja, nobenega nepotrebnega glasu. Dve babici, ki v vsakem trenutku rečeta in naredita točno tisto, kar potrebujem, da zdržim do konca. Moj dragi, ki sedi ob mojem vzglavju, me čvrsto drži za roko in mirno vzpodbuja. V tistem trenutku mislim samo na to, da bom kmalu spoznala dragoceno bitje, ki ga nosim v sebi že toliko časa. Predstavljam si njen obraz, njene rokice, njene oči. Laske ima, reče ena od babic. Rees? Ja, in kmalu bo zunaj še obrazek. Želite potipati? Vzame mojo roko in mi jo položi na majcen drobcen obrazek. Nežno in previdno kot le morem, tipam... Tukaj je nosek... Tukaj so usteca... Polna lička... Še en popadek in v naslednji sekundi že leži na mojem golem trebuhu. Jok na vsa pljuča in ko jo pokličem po imenu, obrne obrazek navzgor in me z radovednimi očkami pogleda.
Kako si majhna! In glasna! Čisto moja. Najina. Naša.
Dobrodošla - dolgo smo te čakali!
Prelepo fotografijo sta za nas ustvarila Jure in Pika.
xoxo, Nilijuška
Sobota, 5. dan po roku. Zjutraj se zbudim zaradi neke čudne bolečine v hrbtu. Počakam. Čez deset minut spet. Širi se iz križa proti trebuhu, bolj močno kakor kdaj prej. Čakam. Spet. Uhohoho, sigurno je to to!! Pokličem sestro, naj urgentno skoči na bus in pride, ker jaz odhaaajaaam! Odložim telefon in spet čakam. Konec. Kako - konec??!! Po eni uri je sestra vsa srečna priletela skozi vhodna vrata. Pozabi! Grem kuhat kavo, spet lažen alarm. Takrat me vpraša: Ej, pa a nisi ti enkrat že rodila? Kako ne veš, kdaj gre zares? V odgovor je dobila samo moje zožene oči, zato sva to temo kar hitro zaključili. Cel dan sem presedela na terasi, obsijani z zimskim soncem, gledala velikega M, kako navdušeno z atijem sodeluje pri projektu Postaviti trimetrskega sneženega moža in se tolažila z dejstvom, da dete notri sigurno ne bo ostalo za večno. Najbrž.
Torek, tretji februar, dopolnjenih celih 41 tednov! Že 24 ur sem se počutila nenavadno. Rahlo mi je bilo slabo, nič mi ni pretirano dišalo za jesti (povem vam, to JE čudno!), popadke sem imela ves čas, ampak zelo neredne: na 15 minut, pa na 8, potem na 12... Brezveze! Spet me je čakala dolga vožnja do porodnišnice, še dobro da me je dragi vso pot zabaval z anekdotami iz mladosti (nikoli mu ne zmanjka filma, pa kaj je tip vse počel, preden je spoznal mene??). V nabito polni čakalnici brez oken (ne lažem) sem komaj čakala, da pridem na vrsto. Najprej ctg - valovi! Dejansko se vsaj malo premikamo v pravo smer! Mogoče ostanem danes tu? Sledi pregled - odprta 4,5 cm! Zdravnik me pogleda in ko mu namenim najbolj izviren pogled ˝ranjenega bambija˝ (to sem v parih desetletjih izvežbala do perfekcije in odlično mi služi), me vpraša: A bi želela danes roditi? Zbor angelov se je zaslišal visoko nad oblaki! A je to retorično vprašanje?? V čakalnico sem priplesala čačača, da so me vse čakajoče postrani gledale. Pa kaj - danes bom videla obrazeeek!!! Dragega pograbim za roko in z nenavadno pospešenim korakom (nisem vedela, da še zmorem doseči tako hitrost v tem stanju!) premagujem po dve stopnici hkrati, da čimprej prispem do tretjega nadstropja. Zadihana ustavim prvo medicinsko sestro, ki je šla mimo: Pardon, jaz bom rodila - danes!
V porodni sobi (kakšna sreča, lahko sem si izbrala sobo, ker so bile vse prazne) sem preoblečena v haljo (še dobro, da nisem tekmovala za najlepši outfit, sigurno bi zmagala haha) grickala sezamove ploščice, poslušala radio, posnela zadnjo fotko trebuščka in čakala na zdravnika, da mi predre ovoje. V nosečnosti sem sicer ves čas trdila, da bom počakala, da mi voda sama odteče, ampak veste kaj - če ne gre Mohamed h gori, bo šla pa gora k Mohamedu! Po štirih urah čakanja, ko sem imela popadke še zmeraj na 10 minut, je prišel točno tisti porodničar, ki mi je par tednov nazaj zagotovil, da se sigurno ne srečava nikoli več, ker je tukaj samo na vsake sto let. Takoj, ko je stopil čez vrata, sem mu rekla, da je sto let nekam hitro minilo! Sproščeno vzdušje v sobi mi je vlivalo še več energije in po tem, ko mi je voda odtekla, sem poslala dragega na malico, dokler se vse skupaj ne začne dogajati preveč intenzivno in ga bom res potrebovala ves čas ob sebi. V isti minuti, ko ga ni bilo več zraven, mi je sapo vzel prvi resen popadek. Ok, bom preživela, saj imam vmes sigurno deset minut za sproščanje, preden pride naslednji. Še preden sem dokončala to misel, je že sledil naslednji, enako močan in še par sekund daljši! Klečala sem na tleh na blazini, se naslanjala naprej, da bi razbremenila hrbet in se skušala čim bolj sprostiti. Think of lotus flower, think of lotus flower, think of lotus flower.
Po dvajsetih minutah sem morala razmigati otrpla kolena, zato sem se sprehajala po hodniku pred sobo in se naslanjala na zid ob vsakem popadku. Kje jeee?? Še nikoli nisem tako nestrpno čakala, da se dragi vrne nazaj. Po neskončnem času (v resnici je preteklo 20 minut) ga le zagledam. Verjetno mi je v očeh pisalo, da mi ni do poslušanja vicev, ker je prišel do mene in se v dveh sekundah naučil pravilne tehnike masaže križa med popadki, kot mu je pokazala babica. Pregled: 7 centimetrov! Še malo, pa bom na cilju. Ustrezalo mi je ležanje na boku, medtem ko sta ˝moji˝ babici razlagali o vseh možnih alternativah rojevanja. Ne, na hrbtu se res ne rojeva več! Razen če porodnici tako najbolj ustreza, se razume. Obstaja tudi pručka... Pručka? Mi jo pokažete? Slučajno sva jo ravno prinesli, tukaj je! Se namestim in držim dragega za nadlahti, medtem ko me tesno objema. Po skoraj eni dolgi uri se popadki upočasnijo, očitno ta položaj ni zame. Kako bi rada predihavala popadke? Mogoče leže na levem boku. Takoj ko sem se ulegla na posteljo, so se popadki zopet okrepili.
Ura je bila nekaj čez devet zvečer, ne vem natančno. Atmosfera je bila takšna, kot bi jo gledala v filmu. Tišina povsod okoli mene. Nobenega hitenja, nobenega nepotrebnega glasu. Dve babici, ki v vsakem trenutku rečeta in naredita točno tisto, kar potrebujem, da zdržim do konca. Moj dragi, ki sedi ob mojem vzglavju, me čvrsto drži za roko in mirno vzpodbuja. V tistem trenutku mislim samo na to, da bom kmalu spoznala dragoceno bitje, ki ga nosim v sebi že toliko časa. Predstavljam si njen obraz, njene rokice, njene oči. Laske ima, reče ena od babic. Rees? Ja, in kmalu bo zunaj še obrazek. Želite potipati? Vzame mojo roko in mi jo položi na majcen drobcen obrazek. Nežno in previdno kot le morem, tipam... Tukaj je nosek... Tukaj so usteca... Polna lička... Še en popadek in v naslednji sekundi že leži na mojem golem trebuhu. Jok na vsa pljuča in ko jo pokličem po imenu, obrne obrazek navzgor in me z radovednimi očkami pogleda.
Kako si majhna! In glasna! Čisto moja. Najina. Naša.
Dobrodošla - dolgo smo te čakali!
Prelepo fotografijo sta za nas ustvarila Jure in Pika.
xoxo, Nilijuška
Naročite se na:
Objave (Atom)