nedelja, 31. julij 2016

Ustvarjamo spomine: julijski morski dopust.

Skriti visoko med oljkami in figovci.
Od zgodnjega jutra do poznega večera na svežem zraku, ki diši po poletju in morju.
Vsak dan druga obala. Isto toplo morje. 
Slastne morske specialitete za večerje in velike količine sladoleda ob neprimernih urah.
Brez televizije in računalnika, s tenis loparji v rokah in napihljivimi blazinami v vodi.
Skoki na glavo, na bombico in na ploh. 
Plavanje brez rokavčkov.
Popoldansko spanje v hladni senci borovcev.
Čas za branje knjig. Otroških.
Vožnje z avtom in petje pesmi. Otroških.
Drugačen dopust kot vsa leta poprej. Pa vendar tak, kot zmeraj. Družinski. Sproščujoč. Naš. 


xoxo, Nilijuška 

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

četrtek, 14. julij 2016

Prava ˝mami mamica˝


Zadnjič sem se po dolgem času pogovarjala po telefonu s prijateljico, ki ima vse tisto, česar sama nimam: je samska, brez otrok, brez kreditov in z veliko prostega časa za žuranje. Očitala sem ji, da se po njeni krivdi nisva videli že sto let in opravičila se mi je z izgovorom, da še vedno prihaja k sebi po dvomesečnem spring breaku in da se oglasi čez kakšen teden, ko se dovolj naspi in spočije. ˝Sicer pa ti tega ne moreš razumeti. Ti si itak čista mami mamica!˝

˝Mami mamica˝? 
Kaj pa naj bi to pomenilo? ˝Jah, saj veš: to je takšne sorte mamica, ki vse dneve in noči preživi s svojimi otroki, vse stvari podreja njim in je najbolj zadovoljna takrat, ko lahko z njimi počne tisto, kar vi starši in otroci radi počnete skupaj: igrate se, hodite na sprehode, pojete, plešete in ostale stvari.˝ 

A obstaja sploh kakšne drugačne sorte mamica? Ali pa očka, če smo že pri tem? Seveda smo najbolj srečni, ko smo skupaj in počnemo te ˝grozne družinske stvari˝, ampak to še ne pomeni, da nimamo mame tudi tiste druge - bolj darkerske - plati :)

In da trditev podkrepim kar s primerom. Tri vikende nazaj sem bila povabljena na dekliščino moje prijateljice. In to ni bila samo navadna dekliščina, to je bila Dekliščina leta z velikim D! Dogodek namreč ni trajal samo par večernih uric, ampak je bil pravi weekend getaway ob morju. Nobene od ostalih povabljenih nisem poznala - kar ni bil problem, ker sem vedela, da je to šopek njenih najljubših punc in da bodo sigurno nič manj kot fantastične, če so njene prijateljice. Nisem se zmotila! Dvanajst fenomenalnih žensk, od tega enajst z majhnimi otroki, smo si rezervirale vikend samo za uživanje, relaksacijo, žuranje in ženske pogovore. Brez menjavanja plenic, brez otroškega joka, brez kuhanja neslanih zdravih kašic. Alkohol? Tukaj je kozarec! Nočno žuranje? Sign me up! Spanje do poznega dopoldneva? Yes please! 

Je že res, da ˝mami mamice˝ najrajši preživljamo svoje dneve in noči v družbi lastnih otrok. Zato smo se tudi odločile imeti družino! Ampak kljub vsemu vloga mame ni edina, ki jo ženska ima, ko rodi. Priložnosti za žuranje so sicer zreducirane na manj pogoste kot nekoč, jih pa zato zares cenimo in izkoristimo v vsem njihovem žaru. Taki trenutki nas napolnijo z novo energijo, nas povežejo med seboj, so najboljša terapija in nas spomnijo, da smo več kot samo mame. Ko pa se vrnemo in stopimo čez vhodna vrata, v naročje vzamemo svoje otroke in smo hvaležne za vse, kar imamo. Plenice, ki jih je treba zamenjati. Solze, ki jih moramo obrisati. Poljubčke, ki jih lahko natrosimo. Srečne obraze svojih otrok, ki so tako nestrpno čakali, da se vrnemo. Včasih tudi sveže pripravljene mojito koktejle, ki jih pijemo v dobri družbi. Pa vikende s prijateljicami, ko lahko v miru ležiš par ur in bereš knjigo. In večerne pobege z možem na kozarček ali dva. In vse nepozabne dogodivščine, ki jih doživimo - z otroki in včasih tudi brez njih. 

Vse skupaj in vsak moment zase je točno tisto, kar smo si same izbrale in kar želimo početi.  Kaj je lepšega kot imeti cel paket: družino, prijatelje in doživetja vseh vrst. Ko se zaveš, kaj je najpomembnejše v življenju, znaš najti tudi pravo ravnotežje med stvarmi, da ničesar ne pogrešaš in izkoristiš vsak trenutek, ki ga imaš.  Zase vem, da sem daleč od tistih dni, ko sem žurala toliko, da sem potrebovala par dni spanca za pozdravit grozljivega mačka v glavi. In vsekakor milijonska leta daleč od takrat, ko sem iz žuranja prišla domov v prazno stanovanje, kamor se ne bi vrnila za noben denar več. V vsej odgovornosti, ki jo prinese družina, si vseeno najdem čas za ˝spring break˝: pa naj bo to ples z otrokom na njegovo najljubšo pesem ali pa nočno žuranje z ostalimi enajstimi ženskami sredi portoroške promenade. Razlika med mano in samsko prijateljico je samo v tem, da si jaz ne morem (več) privoščiti dvotedenske regeneracije. Oziroma sta moja regeneracija tista dva para rok, ki me vedno tako tesno objameta, da mi zmanjka sape. Who's your mama now?

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.


petek, 1. julij 2016

Poletna obara

Poletje je zabavno v vseh pogledih, razen ko je zunaj 30+ stopinj, v stanovanju mogoče kakšno stopinjo manj in je čas za kuhanje kosila. Vsak dan v tednu pač ne moremo naročiti kitajske na dom, zato skušam pripravljati zdrave in hranljive obroke, ki so enostavni in se v večini primerov kuhajo sami, jaz pa se vmes ohlajam z nogami v kadi, polni ledene vode :)

Poletna obara  je moje poimenovanje te slastne krepke juhe, pripravljene po receptu moje mame, ki jo z veseljem pripravljam v katerem koli letnem času, vendar še posebej poleti, ko nam ne paše težka hrana, hkrati pa želimo jesti nekaj domačega in toplega...

Kaj potrebujem:

  • piščančje bedrce
  • korenček
  • svež peteršilj
  • zelenjavno jušno osnovo (če nimam na zalogi domače, goljufam z vodo in eno jušno kocko)
  • dve jajci in moko za domače žličnike


Preden se začne kuhati samo, se lotim dela:

1. Piščančje bedrce solim, popram in začinim z mleto rdečo papriko po okusu. Narežem korenček na večje kolobarje in na grobo nasekljam peteršilj.


2. V večjem loncu segrejem malo olja, na katerem na hitro popečem bedrce - približno tri minute na vsaki strani (moj nasvet: na vroče olje na začetku položite bedrce s kožo navzdol, da se vam meso ne prime na dno posode).


3. Dodam korenček in zalijem z jušno osnovo (približno 1,5 litra tekočine oziroma po želji).


4. Če osnova ni dovolj slana, jo dodatno solim in dodam peteršilj.

5. Ko zavre, zmanjšam na šibek ogenj in pustim, da se kuha 45 minut.

6. Po 45 minutah pavze je čas za pripravo žličnikov: razžvrkljam jajci v manjši posodi in počasi dodajam moko ter vmes neprestano mešam, da se ne naredijo grudice. Če imate rajši mehkejše, potem dodate toliko moke, da je masa še vedno tekoča (vendar ne preveč). Mi najrajši jemo ˝takšne vmes˝, da niso pretrdi, vendar tudi ne premehki - skrivnost za popolne žličnike je ta, da počasi dodajate moko med mešanjem do te stopnje, da se masa ne prime roba sklede takoj, ko jo premešate, ampak zadrži obliko kakšno sekundo ali dve. Težko je opisati z besedami, praksa dela mojstra :)


7. Ko je masa pripravljena, vzamete dve majhni žlici in začnete vlivati žličnike v vrelo obaro, ki brbota (to je pomembno zato, da se med vlivanjem žličniki ne sprijemajo skupaj - tako kot pri špagetih). Dve žlički potrebujete zato, ker z eno zajamete maso, z drugo pa si pomagate, da žličnik z lahkoto odstranite iz prve žlice brez packanja.

8. Ko so vsi žličniki narejeni, pustite na šibkem ognju kuhati še deset minut.

Če imate majhne nadobudneže, jim lahko pripravite takšno kosilo na malo drugačen način - midve sva si s poletno obaro postregli kar na balkonu na piknik način. Mala M je komaj čakala, da prinesem krožnik za mizo. Lakota, okusna obara ali nevsakdanji prostor za kosilo? Mešanica vseh treh, rezultat pa nasmejan otrok in prazen krožnik. Poskusite! Pa dober tek :)






xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.