Kako brati z otroki

Otroci postanejo bralci v naročjih svojih staršev. Ta preprost stavek pove vse. Branje knjig je pri nas doma eden največjih (in najpomembnejših) načinov, kako vsakodnevno kvalitetno preživljamo čas skupaj. Na lastnem primeru sem doživela, kaj pomeni, če otroku bereš knjige - in to že od takrat, ko se kot dojenčki še niti dobro ne zavedajo sveta okoli sebe. Branje vpliva na otrokovo sposobnost govora, razvija njegovo domišljijo, razkriva nove svetove, krepi vezi med starši in otroci, spodbuja razvoj možganov, uči jih dragocenih življenjskih naukov ter ponuja možnosti in različne rešitve v situacijah, ki jih čakajo v življenju.

Branje plazečemu dojenčku, ki rajši raziskuje svet okoli njega kot pa sedi pri miru, ali pa petletniku, se vsekakor razlikujeta. Vendar če uporabimo prave metode, bo branje nekaj, kar bo cela družina rada počela skupaj - in to vsak dan. Spodnji nasveti in ideje temeljijo na mojih lastnih izkušnjah in doživetjih, kako na spontan način otroku približati branje knjig v vseh obdobjih odraščanja.

Kako brati z dojenčkom...
- za dojenčke so primerne slikanice s trdimi platnicami, ki jih ne morejo raztrgati.
- knjigice naj bodo čim bolj pisane z veliko različnimi slikami in nekaj besedami, ki služijo kot opisi pod sliko.
- dojenčku med njegovim listanjem ˝beremo˝ z uporabo preprostih besed po slikah, ki jih lahko vidi v knjigi.
- med branjem ga prepričamo, da namesto tega, da knjigo nosi v usta in žveči, raje lista po stranicah in opazuje slike. S tem ga že od prvih stikov s knjigami učimo, zakaj knjige uporabljamo in kako ravnamo z njimi.

Kako brati z dvoletnikom...
- za njih so še vedno zanimive in primerne knjige s trdimi platnicami, vendar mu ponudimo tudi knjige z navadnimi listi, da jih spozna in se nauči z njimi ravnati (brez trganja, mečkanja papirja ipd.).
- preberemo krajšo pravljico in vmes z otrokom razpravljamo o zgodbi oziroma o stvareh, ki smo mu jih prebrali in jih lahko vidi na sliki (poimenovanje predmetov/stvari/živali, za kaj se uporabljajo/kakšne zvoke spuščajo...)
- med branjem si vzamemo čas za gledanje slik in otroku štejemo predmete, ki so narisani.
Primer: ˝Preveriva, koliko piščančkov je narisanih na tej sliki: ena, dva, tri. Trije piščančki! In poglej, kako se igrajo! Kako misliš, da se oglašajo med igro?˝
- beremo z uporabo različnih tonov glasu in z navdušenjem, da otroka pritegnemu k temu, da nas posluša.
- med branjem poudarimo kakšno novo besedo, za katero vemo, da je še ne pozna. To lahko izkoristimo za to, da razložimo njen pomen in da jo ponovi za nami v stavku.

Kako brati s petletnikom...
- njim lahko beremo že o vsem, kar jih zanima: dolge pravljice, enciklopedije, poučne knjige...
- ko beremo, se ustavimo na koncu vsake prebrane strani in otroka prosimo, naj s svojimi besedami ponovi, kar je pravkar slišal. Včasih bo otrok samo dobesedno ponovil slišane besede, s čimer ni nič narobe. Pri tem dosežemo, da je otrok prisoten med branjem in se uči izražati ter narediti obnovo slišanega, kar mu bo koristilo v šoli. S takšnim načinom branja, ko gledajo v prebrano stran, pa prav tako začnejo prepoznavati črke in besede, kar vodi v začetke samostojnega branja.

Kako brati z otrokom, ki že samostojno bere...
- najbolj jih navduši, če berejo tisto, kar si sami izberejo.
- spodbujamo samostojno branje vsak dan za vsaj 20 minut.
- po prebranem mu postavimo par vprašanj:
Povej mi, o čem govori knjiga? Kaj se zgodi na začetku, na sredini in na koncu zgodbe? Kje se je zgodba dogajala? Kateri liki nastopajo? S čim so se morali spopasti junaki v knjigi? So rešili problem? Kaj si se iz tega naučil?
Na ta način urimo otroka, da zna samostojno izražati svoje mnenje o prebrani knjigi.
- včasih na glas beremo knjigo, ki je kakšno stopnjo prezahtevna za otroka z namenom, da izpostavi besede, ki jih ne pozna in na ta način obogati svoj besedni zaklad.

Želim si, da bi moja otroka doživela vse možne dogodivščine, spoznala različne koščke sveta in razširila svoje poglede - vse to medtem ko udobno sedita na domačem kavču in bereta knjige. In še preden bosta oba dovolj velika, da bosta brala brez mamine pomoči, si vsak večer vzamem čas, da skupaj preberemo vsaj eno knjigo, ker je to čas, ko se tiščimo eden ob drugega, se pogovarjamo o prebranih stvareh in nadgrajujemo znanje in besedni zaklad - pa tudi če je že triinšestdeseti večer zapored, ko beremo ˝Franček in dojenček˝.

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Trma, trma, trmica...

Stara je 15 mesecev, pa se je že začelo! Prvi izpadi trme! Večino časa je sončna, prijazna, nežna in ljubka majhna punčka. Ampak ko gre nekaj po njenem narobe, gre RES narobe. Na tla se vrže, ko le ima priložnost in zaradi stvari, ki se vsem ostalim zdijo brezvezne.

Pokaže na banano - dobi banano - se vrže po tleh.
Odpira predale - ji dam posodice za kuhat iz njih - se vrže po tleh.
Mi prinese knjigo - jo odprem in začnem brati - se vrže po tleh.

Zdaj, ko sem enkrat že predelala vsa ta obdobja od dojenčka do ˝odraslega otroka˝ in doživela vse faze zgodnjega odraščanja, veliko bolje razumem tudi obdobje trme in zakaj do nje pride.

Prvi razlog je ta, da otrok pri enem ali dveh letih starosti ne zna komunicirati na način, da bi lahko izrazil svoje občutke in želje. Kar je problem za starše, predvsem pa za otroka. Si predstavljate, kako lažje bi bilo, če bi namesto tega, da se vrže po tleh, otrok rekel: ˝Danes sem izjemno slabe volje. Trenutno imam blazno mokro plenico, tale rižota je totalno brez okusa, ne maram kuhanega korenčka, ker je preveč oranžne barve in rajši bi gledal risanko, kot pa da moram sedeti v peskovniku in izdelovati potičko, ki noče stati tako, kot si želim!˝

Drugi razlog je v razvoju njihovih možganov. Odrasli smo sposobni predelovati različna čustva hkrati, medtem ko je za otroka to popolnoma nemogoče. Doživlja vsa čustva v mavrici, ampak jih ne zmore kontrolirati kot odrasel človek. Ali je izredno srečen ali pa izjemno žalosten. In ko je sistem preobremenjen: pozdravljen, izpad!

V teh nekaj letih vzgajanja lastnih otrok sem ugotovila, kaj definitivno NE deluje ob izpadih trme:

- Ne deluje, da otroka pustim samega med izpadom. Otrok ravno takrat najbolj potrebuje bližino, da se počuti varnega.
- Ne deluje, da otroku prigovarjam, da je vse ok in da naj se pomiri. To je še en razlog več za poglobljeno eksplozijo.

Obnesejo pa se številni prijemi, s katerimi dosežem, da se otrok pomiri:

1. Najlažji od vseh in tak, ki se odlično obnese pri mlajših otrocih, je odvrnitev pozornosti. ˝Ooo, poglej, kaj je mami našla!˝ v kombinaciji z izjemno navdušenostjo v glasu večkrat deluje kot čarovnija. V trenutku pozabi na izpad in preusmeri pozornost na tisto, kar ji kažem.

2. Tesen objem. V trenutkih joka, trmarjenja in ihte otroka pomiri starševska bližina in tesen objem. Počuti se varno in to je točno tisto, kar potrebuje.

3. Prepoznanje znakov utrujenosti. Do izpadov velikokrat pride, ko je otrok utrujen, zato je bistveno prepoznati te znake in pravi čas ukrepati. Včasih to pomeni, da otroka ne silimo početi nekaj, za kar že na začetku vemo, da ga bo spravilo v slabo voljo (in posledično izpade trme), drugič preskočimo kakšen obisk trgovine, če mora otrok ravno tisti čas počivati ipd.

4. Govorim potiho. Ko vidim, da se začne razburjati, moje razburjenje in vreščanje nikakor ne pomagata pomiriti njene frustracije. Zato začnem govoriti tišje, kar včasih vodi do tega, da me začne poslušati, ker jo zanima, zakaj šepetam, drugič pa vsaj toliko pomaga, da njen izbruh ne eskalira v višave.

5. Če ne uspem zaustaviti izpada z drugimi prijemi, pomaga tudi glasba. Prižgem radio in začnem peti - do sedaj se je še zmeraj umirila in na koncu migala po ritmu z mamo :)

6. Pri starejših otrocih (od 4.leta starosti naprej) se da izbruhe končati s pogovorom. Otroka odpeljem v drugo sobo, ga vzamem v naročje in vprašam, kaj točno je narobe. Ko vprašam še, kaj bi pomagalo, da bi se bolje počutil, se pomiri že zato, ker preusmeri misli in aktivno sodeluje pri reševanju nastalega problema.

V deželi Popolnost, kjer bi se vsi pisali Popolni in bi delali same popolne stvari, izpadov najbrž ne bi bilo. Tako pa se vsak starš slej ko prej spopada s takšnimi in drugačnimi problemi in izbruhom trme nihče ne uide. Ampak če na to gledamo kot na stopnico v razvoju našega otroka in mu pomagamo, da se s tem spopade, življenje takoj postane za en odtenek lažje. Na vsakem od nas pa je, da najde takšen način spopadanja s tem, ki ustreza njemu in njegovemu otroku. Ali to pomeni, da bomo vedno uspeli otroku preprečiti izpade? Heck no! Ampak pomaga, če si rečemo: Tudi to bo minilo, slej ko prej! In ko vse ostalo odpove in tudi tolažilnih besed več ne morete slišati? Mene VEDNO reši deci rdeče kaplje ;)

xoxo, Nilijuška

Se vam je zdel prispevek koristen? Preberite še o tem, kako preprečiti izpade trme, ko je čas za odhod iz igrišča!

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Kako mi je dragi pričaral popoln dan...

Cel prejšnji teden sem razmišljala, ali naj napišem, kakšna presenečenja mi je dragi pripravil za moj rojstni dan ali ne. Ni namreč človek, ki bi se želel izpostavljati. Ampak mislim, da je super imeti tako lepo stvar zapisano, da jo lahko preberem kadarkoli - sploh takrat, ko me razjezi in rabim opomin, zakaj ga ljubim, haha :P

Moj dragi ni romantik po duši in ponavadi tudi ne daje velikega poudarka na praznovanja. Pa to ni nič slabega in nič takšnega, da bi mu človek zameril. Vsakodnevno zame naredi toliko stvari, da bi jih težko spravila na papir, če bi si hotela vse zapisati. Vem, važna sem :) No, za svoj rojstni dan nisem pričakovala, da me bo od presenečenj (množina!) sezulo in hkrati vrglo na rit. In točno to se je zgodilo...

Šele sedaj, ko je že vse mimo, sem izvedela, kaj je načrtoval in kaj vse se je dogajalo, brez da bi jaz posumila eno samo samcato stvar. Že en mesec pred praznovanjem je ustanovil skrito fb skupino, kjer je spravil vse moje povabljence na kup. Njim je zaupal, kaj mi pripravlja, kako naj bi obdarovanje potekalo in jim porazdelil stvari iz Nilijuškine wishliste (od realne številke 7 naprej, se razume).

Ko smo bili vsi na praznovanju zbrani, mi je (dokaj slovesno, če smo že pri tem) naznanil, da se bom morala za svoja darila boriti, ker človek pri teh letih že mora kaj narediti za to, da si prisluži nagrado. V ta namen je postavil pikado, jaz pa sem morala po številkah zadevati tarčo, da sem si prislužila darila.

Vse skupaj se je stopnjevalo: na začetku sem dobila majico, ki sem si jo morala obleči, ker je na njej pisalo: ˝Trideset let je trajalo, da izgledam tako dobro!˝ Haha :) Potem sem ˝zadela˝ različne malenkosti s pomeni in vse je bilo v zvezi s tem, da vse to zdaj pač rabim, ker sem že takooo stara.

Potem so bila na vrsti darila od prijateljev (upoštevali so vse, kar si je Nilijuška zaželela IN še druge stvari, ki jih nisem zapisala, pa so vedeli, da si jih želim).

Po vsem tem, ko resnično nisem pričakovala ničesar več, ker je bilo že vse, kar sem do takrat dobila, fantastično, sem dobila v roke kuverto. Ko sem odprla prepognjen list papirja, je bil na njem narisan ognjemet. V mislih sem imela, da ga bova šla nekoč skupaj gledati nekam, ko ga bodo pripravili za kakšno priložnost (kot je novo leto). No, izjemno sem se zmotila! Ampak več o tem par vrstic nižje...

Njegovo naslednje darilo je bila zlata škatlica z belo-črno mašnico. Kot da bi vedel za moje barve haha :) Dokler nisem dragocenosti do konca odvila, mi ni bilo jasno, kaj se v njej skriva. In seveda - podaril mi je tako zelo želeni telefon, za katerega sem mislila, da si ga bom nekoč daleeeč v prihodnosti kupila. Nisem mogla verjeti, kaj držim v rokah.

In ko sem mislila, da je bil to vrhunec večera, sem morala zadeti še sredino v tarči. Na mojo veliko srečo sem po hitrem postopku naciljala direktno v sredino (in se na glas zadrla Bingo! Toliko o mojem znanju igranja pikada!) in v roke spet dobila kuverto. Ko sem odprla list papirja, me je skoraj kap! Na sliki je bilo točno tisto kolo, ki sem ga hotela kupiti, pa mi je prodajalec par tednov nazaj po mojem povpraševanju odgovoril, da je žal že prodan. Seveda je bil prodan! Dragi ga je na skrivaj kontaktiral, kupil kolo in ga prosil, naj mi odpiše, da kolo ni več na voljo. Epic, vam rečem! Solze sreče in presenečenosti so mi špricale iz oči, da so se mi leče v navalu vode zamaknile kot da bi sredi plavanja pod vodo odprla oči.

Dočakali smo enajsto uro zvečer, da smo končno lahko zarezali v torto. Med pihanjem svečk je bil dragi še ob meni, ko pa sem mu hotela dati njegov kos, je čudežno izginil. Skupaj z njim sta izginila še dva prijatelja. Potem pa zaslišim, da me eden od njiju kliče. Ko sem stopila do njega, je stal sredi trt in prižgal majhno raketo - moj ognjemeeeet!! Kje je zdaj moj dragi, da bi skupaj gledala?? Raketa je dogorela in v istem trenutku se je iz vznožja hriba nekaj zasvetilo in planilo v nebo. Nebo je razsvetlil najlepši, najdaljši in najbolj spektakularen ognjemet, kar sem jih kdaj videla! Trajal je neskončno dolgo (v resnici baje dobri dve minuti) in svetil direktno nad nami, ki smo ga imeli čast doživeti. To je bil MOJ ognjemet! Med gledanjem sem navdušeno cvilila kot otrok na božično jutro. Ampak kdo bi mi zameril - doživela sem enega najlepših večerov v vseh tridesetih letih!

Praznovanje je bilo resnično nad vsemi pričakovanji in tako popolno, da si ga bom zapomnila za vedno. Moj dragi je šel all out in mi (skupaj s prijatelji) pripravil dan kot iz sanj. Že tako se vsak dan znova zahvalim vesolju, da sva skupaj, ampak po takšnem nepozabnem dnevu lahko rečem le: ˝Še dobro, da si moj!˝

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Družinski piškot

Mi smo vedno za nekaj, kar vsebuje zabavo in kalorije ob enem! Zato sem včeraj svoje razvajala s sladico, ki si jo je treba bratsko deliti in je tako dobra, da je garantirano zmanjka v parih minutah.

Kaj potrebujem:

1 jajce
85 g masla (zmehčan na sobni temperaturi!)
150 g sladkorja
2 žlički vanilijevega ekstrakta
150 g moke
četrt čajne žličke sode bikarbone
1 veliko žlico pravega kakava
80 g temne čokolade, narezane na koščke

Dodatno: sladoled in smetana (ali pa kakšen preliv po izbiri)

Lotim se dela:

1. Pečico vklopim na 160 stopinj.

2. V posodo dam vse sestavine, razen čokoladnih koščkov.

3. Zmiksam z nastavki za testo, da se vse sestavine enakomerno povežejo med seboj in nastane čvrsto testo.

4. Na večji pladenj, obložen s peki papirjem, položim testo, ki sem ga kar z rokami oblikovala v velik krog debeline cca. 1 cm.

5. Na pripravljeno testo posujem čokoladne koščke in jih nežno pritisnem v testo.

6. Pečem približno 20 minut.

7. Ko je pečeno, pustim, da se par minut hladi v pekaču.

8. Potem še toplega preložim na velik krožnik in okrasim s sladoledom in smetano.

Zaradi toplega piškota se sladoled začne malce topiti med jedjo in točno tako mora biti. Hladen piškot bi skoraj zagotovo postal pretrd za razkosavanje z žlicami - zato priporočam, da ga spečete takrat, ko ga imate čas & namen tudi takoj pojesti :) Vse skupaj je ena velika harmonija okusov, otroci pa so bili navdušeni nad takim načinom ˝postrežbe˝.

Še opozorilo za počasnele pri hrani: tale sladica je narejena za hitre in agresivne jedce (jaz sem že ena izmed njih, hehe) - kdor prej pride, prej melje oziroma več poje! :)

xoxo, Nilijuška

Spomladanska rižota s šparglji

Tole pomlad si bom zapomnila po pretirani uporabi špargljev - seveda na dober način! Možnosti za njihovo uporabo je nešteto, iz njih lahko naredimo juho, omleto, jih gratiniramo s kakšnim fajn sirom... Pa še izredno zdravi so, učinkujejo namreč kot naravni antioksidant, vplivajo na izločanje vode in imajo veliko vsebnost vlaknin. Moška v naši družini jih sicer ne jesta rada, ker jima ˝izgledajo grozljivi˝, ženski pa obožujeva rižoto s šparglji. Zato bo za sobotno kosilo tale recept popoln:

Na pult vržem:

1 veliko čebulo
2 stroka česna
250 g špargljev
riž po izbiri (pribl. 150 g)
3 dl čiste jušne osnove
0,5 dl belega vina (drugo polovico decilitra v miru spijem, medtem ko čakam, da se skuha ;) )
2 žlici olivnega olja
velika žlica masla
2 žlici smetane za kuhanje
sol & poper

Lotim se dela:

1. Na olju prepražim čebulo in ko postekleni, dodam stisnjen česen.

2. Takoj ko česen zadiši, zalijem z vinom in kuham tako dolgo, da vino izpari.

3. Dodam riž in ga pražim dve minuti.

4. Riž zalijem z jušno osnovo in pustim, da se skuha do čvrstega (al dente).

5. V drugi posodi medtem stopim maslo in nato dodam na koščke narezane šparglje.

6. Šparglje posolim in dušim do mehkega (par minut).

7. Ko je riž kuhan, vmešam šparglje, popopram in posolim, na koncu pa dodam še smetano za kuhanje.

8. Rižoto pustim na rahlem ognju še tri minute, nato postrežem (če niste na dieti, si zraven privoščite sveže nariban parmezan).

Dober tek!

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Zobna miška

Danes je veliki M izgubil svoj prvi zob. Na ta trenutek smo čakali že več kot en mesec, ko se je začel pritoževati, da ga spodnja enka boli. En teden nazaj, ko je bil na obisku pri prijateljih, je ob prihodu domov stal pred vrati z odprtimi usti in si s prstom majal zob: ˝Mamiii, gleeej!!!˝ Woohoo, izpadel bo prvi zob!

Zato sem začela razmišljati: nujno potrebujem škatlico za prvi zob, da ga bom shranila za spomin. Vse naslednje izpadle zobe bomo vrgli, ker se mi zdi misel na to, da bi imela štirideset zob (dva otroka!) nekje zakopane za spomin... no, strašljiva. Druga zadeva: koliko denarja pustiti pod blazino v zameno za prvi zobek? Moj predlog je bil 5€, dragi je predlagal 1€. Torej 5€, to je urejeno. Za vsakega naslednjega 1€, drugače lahko bankrotiramo.

Ko sva se z velikim M pogovarjala o zobni miški, sem mu opisala postopek:

1. Izpade ti zob.

2. Zvečer ga daš pod blazino.

3. Zobna miška pride takrat, ko ti spiš.

(vmesno vprašanje: ˝Kaj pa če ne bom spal?˝ Odgovor: ˝Potem sigurno ne bo prišla, ker se ne želi pokazati.˝ Podvprašanje: ˝Zakaj se pa ne želi pokazati?˝ Odgovor (edini, ki mi je takrat padel na pamet): ˝Ker ima težave s samozavestjo.˝ Ta odgovor mu je bil začuda všeč, ker je rekel samo še: ˝Mogoče zato, ker preveč sladkarij poje in ima prevelik trebuh, pa jo je potem sram!˝ No, še dobro, da otrok ve, kaj pomeni beseda ˝samozavest˝ pri petih letih!)

4. Zobna miška se prepriča, da sigurno spiš, potem pa pogleda pod blazino in poišče zobek.

5. Potem prižge svojo malo baterijo in preveri, v kakšnem stanju je zob. Če je zob bel, ga vzame. Če zob ni lep, ga vrže v smeti.

6. Če je bil zob lep, ti v zameno pusti dinarčke.

(vmesno vprašanje: ˝Zakaj pa mi ne da darila?˝ Odgovor: ˝Ker darila nosi Božiček, zobna miška pa denar, da si lahko sam kupiš točno tisto, kar si želiš.˝ Komentar: ˝Pa saj mi že Božiček prinese točno tisto, kar si želim!˝ Odgovor: ˝Imaš prav, ampak zobna miška se je pač tako odločila, ker nima palčkov pomočnikov, da bi lahko izdelali vse igrače, zato ji je lažje pustiti denar, da greš sam v trgovino.˝ Zadovoljiv odgovor, nič več vprašanj.)

Zadnja dva dni se mu je zob majal že dobesedno na vse strani. Sam si ga ni želel izpulit, zato smo pustili, da mu sam pade, ko bo pač čas.

In tako danes popoldne pridem v vrtec. Stopim čez vrata in kot vedno skoči proti meni z nasmeškom. Čakaj, nekaj je drugače!

ZOBA NI VEČ!

˝Kje je zobek?˝
˝Izgubil sem ga.˝
˝Čakaj, kako izgubil? Kdaj? Kje?˝ (v mislih že mrzlično iščem rešitve za zobno miško...)
˝Ne vem, pri kosilu mi je padel ven in ga ni bilo več.˝
˝Ojoj, a si ga mogoče POJEDEL?˝
˝Nee, nič trdega ni bilo v kosilu. Pač ni ga več.˝

Tako neobremenjeno! Kot da to ni nič! Jaz pa s pripravljeno škatlico za prvi zobek! In kaj sedaj, ko ne bo mogel dati zoba pod blazino zvečer? Za kaj takega res nisem imela plana B.

Zvečer sva se dogovorila, da bo sam napisal pismo zobni miški in ji sporočil, da je izgubil zob. Predlagal je še, da ji zraven nariše beyblade areno (tisti, ki ne veste, kaj to je: uživajte v svoji blaženi nevednosti, dokler lahko!), da mu bo za sigurno oprostila za izgubljen zob:

Škatlica za zobek torej zaenkrat še sameva. Mogoče bo pri drugem zobu sreča končno na moji (pardon, miškini) strani in ga bo lahko dal pod blazino. Ali pa ga bo spet pojedel - sem prepričana, da danes tega je!

xoxo, Nilijuška

Dekoracija zabave za tridesetko...

...and all that jazz :)

Dekoriranje je moja strast! To je očitno v genih, ker je navdušenost nad tem, da lahko zabavo narediva še zabavnejšo, estetsko in privlačnejšo, enaka pri meni in moji mami. Človek omeni samo Z od zabave, pa že iščeva ustrezno barvno tematiko in vse njene pritikline. In kdaj je primernejši čas za ekstremno dekoriranje, če ne na lastni zabavi za praznovanje tridesetega rojstnega dne?

Moja draga prijateljica mi je ravno na tej zabavi rekla, naj kakšen prispevek kdaj skrajšam, ker včasih, kljub temu da uživa ob branju mojega bloga, ne uspe opraviti vseh stvari, ki jo čakajo, ker se razdivjam z besedami in jim ni konca. No, tale prispevek bo kot nalašč zanjo! Slike povedo več kot tisoč besed - vsaj v tem primeru in najbrž izjemoma ;)

Torej, less talking, more doing!

Kako se vam zdi? Imate tudi vi radi dodelane dekoracije na zabavah ali vam to ni pomembno? Vesela bom vaših komentarjev na FB strani!

xoxo, Nilijuška

Danes sem stara trideset.

Mogoče se sliši smešno, ampak ko sem se danes zbudila, ni bilo nič drugače, pa vendar JE bilo. Še včeraj sem bila v dvajsetih, danes sem na prvi stopnici tridesetih. In kot da bi v sebi naredila nek preskok - tisti, ki mu do današnjega dneva nisem pustila, da me prevzame. V resnici pa sem vse to, kar sem si danes dovolila čutiti, čutila že dolgo, ampak o tem niti nisem razmišljala. Tridesetka človeku pač da misliti. Če bi lahko sama sebi deset let nazaj povedala par stvari, bi si rekla:

1. Imej rada samo sebe. Šele ko sebe sprejmeš takšno, kot si, lahko zares sprejmeš tudi vse okoli sebe.
2. Vedno se trudi biti najboljša verzija same sebe.
3. Ne boj se delati stvari drugače. Sezi izven nevidnih okvirjev in svojega območja ugodja.
4. Smej se in joči.
5. Bodi hvaležna za to, kar imaš.
6. Dovoli si sanjati.
7. Nauči se odpuščati.
8. Povej ljudem, da jih imaš rada. Velikokrat.
9. Neguj prijateljstva.
10. Ostani zvesta sama sebi.

Prelomnica te prisili, da se ozreš nazaj in nato pogled usmeriš naprej. Predvsem pa te nauči, da uživaš v trenutku, ki je ZDAJ.

In ta trenutek se počutim HVALEŽNO. Hvaležno za družino in prijatelje. Za vse, kar smo in bomo preživeli skupaj.

Počutim se LJUBLJENO. Ljubljeno s strani vseh, ki me obdajajo in mi dajejo občutek, da sem jim pomembna.

Počutim se ZADOSTNO. Zadostno sama sebi in z vsem, kar sem do sedaj dosegla.

Počutim se VESELO. Veselo zaradi ogromno lepih stvari, ki sem jih izkusila in me še čakajo na moji poti.

Počutim se NAVDAHNJENO. Navdahnjeno zaradi uspešnih ljudi, ki jih poznam in zaradi svojih izkušenj, ki so mi dale motiv za nove podvige.

Počutim se NEPREMAGLJIVO. Nepremagljivo, ker sem doživela stvari, ki so me naredile močno in ker vem, da imam za sabo oporo, ko jo bom potrebovala.

Najbolj od vsega pa se počutim SREČNO. Srečno, ker obstajam tukaj in zdaj. Srečno, ker živim življenje, kot si ga želim. Srečno, ker imam vse, kar potrebujem. In ker ob meni stojijo ljudje, s katerimi lahko vse to delim.

Zato HVALA vsem mojim najljubšim - veste, kdo ste!

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Česa se lahko veselimo, ko dopolnimo trideset?

Ko sem deset let nazaj prestopila iz najstniških let v dvajseta, se mi je zdelo, da sem prav spodobne starosti za super odgovorne stvari, ki jih odrasli počnejo/-mo. Torej, nekaj v smislu žuranja do šestih zjutraj, brez da bi starši težili, kje sem in kaj počnem, fajn zadeva je bila tudi odhod na fakulteto in vse anekdote, povezane s študentskim življenjem, zabavno je bilo načrtovati počitnice z vsemi mojimi puncami, nakupovati gore in gore oblek,čevljev in torbic. To so bile instant zadeve, ki sem jih morala doživeti in tisti čas je bilo vse to točno tisto, kar sem potrebovala. Po parih letih sem spoznala, da sem bolj ˝stara duša˝ in izstopila iz hitrega vlaka norih dvajsetih. Zato mislim, da mi bodo trideseta pisana na kožo (rahlo zgubano kožo, ampak nič ne de) zaradi vseh krasnih razlogov:

1. Ustališ se in če imaš srečo, najdeš svojo boljšo polovico, s katero načrtuješ vse najpomembnejše vidike v svojem življenju. Pozabi zmenke na slepo, ni lepšega, kot hoditi na zmenke s svojim možem!

2. Ustvariš svojo družino. Večina od nas ima srečo (in željo), da se nam rodijo otroci. In pri tridesetih je za ta največji korak ravno pravi čas. Jaz sem začela že bolj zgodaj (stara duša in te stvari), zato sem pri vstopu v trideseta že vsa važna, ker me čaka samo še kakšno leto menjavanja plenic. Pri štiridesetih bom napihnjena kot pav, ker bodo otroci že samostojni, jaz pa v cvetu najlepših let in ready to party!

3. Služiš svoj denar. Dejstvo, da imaš službo in si samostojna oseba, je pomirjujoče v kateri koli starosti. V tridesetih pa je ponavadi čas za lastno stanovanje in brez službe se bančni uslužbenec za kreditne zadeve samo nasloni v naslonjač in huronsko krohota. Zato hura za finančno neodvisnost!

4. Odkriješ svoj stil. Saj poznate tisto: hlače na zvonec, buffalo čevlji z desetcentimetrskim podplatom, eksperimentiranje z mavrico senčil...? Nič več! Pri teh letih končno veš, kaj te zoža v pasu in katere dolžine krilo si lahko privoščiš glede na obseg bedrc. Omara se ne šibi več pod grmado must have oblačil, ki niso nikoli prišla na vrsto. Osnovni kosi garderobe, pomešani z nekaj trendovskimi kosi, ki se menjajo glede na letne čase - takšno je stanje v omari tridesetletnice. Edino, kar se z leti ne spremeni, je večni stavek: ˝NIMAM NIČ ZA OBLEČT!˝

5. Zreduciraš listo ˝frendov˝. Vse, kar je bilo tratenje časa in izgubljanje energije, pometeš stran in se družiš samo s tistimi, ki si to zaslužijo. Sigurno jih je manj kot prej, ampak so vredni več kot čisto zlato.

6. Naučiš se kuhati. Kaj drugega ti tako ne preostane. Ne moreš vsak dan v tednu jesti zunaj in če ne zaradi sebe, se naučiš kuhati že zaradi majhnih ustec za domačo mizo.

7. Utrdiš se. Stvari, ki so te včasih vrgle iz tira in bile krive za dodatne tri kile zaradi tolaženja s sladoledom ob treh zjutraj, te sedaj samo še nasmejijo. Ko enkrat odrasteš, te malenkosti ne morejo prizadeti, ker se z njimi niti nimaš časa ukvarjati.Zakaj si jemati k srcu zadeve, ki ponavadi sploh niso v tvojih rokah, da bi jih lahko spremenila? Obrekovanja, negativizem in ostale smeti zmečeš iz življenja in se z njimi ne ukvarjaš. Pomembno je, kaj ti počneš, ne ves svet okoli tebe.

8. Prijatelji še rajši pridejo k tebi po nasvet. Za določene stvari pač moramo odrasti. In življenjske izkušnje pridobimo z leti, delimo pa jih ravno zato, ker jih imamo na zalogi.

9. Prenehaš s tedenskimi žurerskimi pohodi. Včasih nisi čutila tigra v glavi po deseturnem žuranju? No, pri tridesetih je dovolj že en kozarec rdečega vina, pa lahko zaspiš za naslednjih deset ur. Zato bolje, da si vino privoščiš na kakšnem kavču, ker mora biti skrajno neudobno ležati na pločniku.

10. Začneš bolj zdravo živeti. Slaba stran staranja je ta, da se ti sedaj vsak grižljaj naloži na en predel telesa. Najljubša mesta za nalaganje blazinic so trebuh, roke, boki in bedrca. In ko kar naenkrat ugotoviš, da te blazer veže čez hrbet, zapeti pa ga ne moreš že pol leta, se začneš več gibati in zavestno skrbeti za redne in zdrave obroke. Pozitivna stran tega? Tudi vsem prijateljicam se to dogaja, tako da imaš pri telovadbi vedno družbo!

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Enostavno slastni vanilijevi cupcakesi

Se tudi vam velikokrat zgodi, da morate nekaj na hitro skupaj vržt, ker čez pol ure dobite obiske? V hladilniku ni nobenih pametnih sestavin, časa pa ravno tako premalo za kakšne komplekse mojstrovine? Mene zmeraj rešijo cupcakes! Ne vzamejo veliko časa, enostavno se naredijo, poleg tega pa lahko recepte prilagodim stanju v shrambi in hladilniku. In gostje vedno navdušeno planijo po njih :)

Danes sem naredila vanilijeve cupcakes in s sestavinami, ki sem jih imela na razpolago, tako načarala slastne kolačke...

Na kup sem zbrala:

3 jajca
1 navaden jogurt (200 g)
150 g masla
200 g sladkorja
250 g moke
malo vanilijevega ekstrakta
pol žličke sode
dve žlički pecilnega
ščep soli
marelično marmelado

Potem sem se vrgla na delo:

1. Penasto sem umešala mehko maslo s sladkorjem.

2. Dodala sem jajca, vanilijev ekstrakt in jogurt ter vse skupaj premešala.

3. V ločeni posodi sem zmešala moko s pecilnim praškom, sodo in soljo.

4. Suhe sestavine sem dodala k mokrim in vse skupaj narahlo premešala z lopatko.

5. Pečico sem segrela na 180 stopinj.

6. Modelčke sem do polovice napolnila z maso, dodala žličko marelične marmelade in na koncu napolnila še z eno žlico mase, da sem prekrila marmelado.

7. Cupcakes sem pekla dobrih 20 minut, nato pa jih pustila, da so se ohladili na rešetki.

8. Ko so bili ohlajeni, sem jih okrasila s smetano in narezanimi jagodami. Res božanski!

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Čista hiša?

˝Pozdravljeni, sem Nilijuška in sem obsedena z redom in čistočo.˝

Prvi korak je baje priznanje, da imam težavo. Čeprav to za moje pojme niti ni težava. Problemi nastanejo, ko bi rada šla zvečer spat, pa ne morem, ker me čaka še čistilna akcija. Vsako. Noč. Brez. Izjeme.

Enkrat sem naredila poskus sama s sabo. Po tuširanju sem si rekla: ˝Danes NE BOM čistila, grem direktno spat!˝ Izid: ležala sem v postelji, gledala v strop in razmišljala, koliko dela sem si preložila na zjutraj. Zato sem po pol ure agonije vstala in šla pospravljat, potem pa zaspala z zadovoljstvom v srcu in tisto sekundo, ko sem se ulegla nazaj.

Včasih nisem imela takšnih problemov. Ko sva bila samo dva uporabnika stanovanja, niti ni bilo veliko stvari, ki bi jih morala konec dneva pospraviti, poleg tega pa sem imela predvsem ves dragoceni čas tega sveta, da sem lahko sproti pospravila tiste malenkosti, ki slučajno niso bile na mestu. No, te časi so definitivno mimo. In čiščenje se je dvignilo na čisto drugo raven, odkar imamo majhne razbojnike...

Dokler nisem imela otrok, nisem nikoli v enem dnevu petkrat dnevno sesala. Zdaj je obvezno minimalno trikrat dnevno posesati po dnevnem prostoru in petkrat dnevno pobrisati jedilnico. Zakaj mi ni nihče prej povedal, da otroci med jedjo več hrane zmečejo po tleh, kot jim pristane v želodčkih?? Situacija bi bila ista, samo bolj psihično pripravljena bi bila na to.

Včasih sem okna čistila ob menjavi letnih časov. Zdaj vsak večer čistim balkonska vrata - in ne samo stekla, tudi okvirje od tal do enega metra višine! Do tam namreč sežejo majhne roke, zapackane od gnetenja banane.

Nekoč je bilo tako, da sva ob selitvi v novo stanovanje prepleskala stene (če je bilo potrebno) in ob izselitvi še enkrat na sveže pobelila. Kdo bi si mislil, da bo zaradi malih umetniških duš potrebno tedensko (!) vzdrževati bele stene po glavni routi čez stanovanje?? V shrambi imam pripravljeno manjšo kantico bele barve in čopič na dosegu roke, da lahko ob koncu tedna reskiram pol ure in kamufliram odtise majhnih dlani, izjemne freske, narejene z barvicami in črte od gumijastih copat, s katerimi je tako zabavno vleči po stenah (ne sprašujte mene, zakaj in kako, ker jaz tega ne počnem).

V svoj urnik moram sedaj stlačiti ekstra čas za dnevno odpravljanje škode. Bog ne daj, da dobimo kakšen nenapovedan obisk! Rajši se pretvarjam, da nas ni doma, kot da nič hudega slutečega gosta spustim v bojno polje, kjer je verjetnost, da stopiš na lego kocko (tisti, ki je to doživel, ve, o čem govorim) sredi kuhinje veliko večja od možnosti, da z obema stopaloma varno stopiš na čisto površino in na nogavicah domov ne odneseš vsaj delčka polente, ki smo jo jedli za večerjo.

Prej res nisem razmišljala o tem, kakšni packoni bodo nekoč moji otroci. Sploh pa nisem nikoli pomislila, kako bo to dejstvo vplivalo na mene. In na našo hišo.

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.