Arts & crafts z otroki

Pri velikem M sem pred leti z entuziazmom odhitela v trgovino ter nakupila vse, kar so imeli za ustvarjanje s prstnimi barvami: child friendly barve, risalni blok, bleščice in ostale dodatke za dekoracijo. Eno lepo dopoldansko soboto, ko je bil moj (takrat) dvoletnik spočit in sit, sem na plano privlekla ves material, otroka oblekla v bojno opremo (mojo staro majico, na katero bi lahko zlival barve, če bi želel) in ga posadila v stolček za mizo. Vse stvari sem mu pokazala in zraven navdušeno juškala, da bi mu pokazala, kako fino fajn je tole ustvarjanje z mamico. Med spremljanjem predstavitve je imel še hraber izraz na obrazu, ko pa sem mu hotela pomočit prst v barvo, se mu je od gnusa (resnično!) stvar tako zamerila, da sem uspela samo s svojim prstom napisat njegovo ime, potem sva pa kar zaključila. Ni pogojev, da bi ga lahko prepričala v packanje!

Tri leta kasneje sem vseeno poskusila svojo srečo še enkrat in mali M pokazala te čarobne pisane prstne barve (seveda nove, ker so se tiste stare vmes že sesirile), ker sem imela občutek, da bo pri njej obratno in bo z užitkom ustvarjala. In res! Celo tubo barve si je zlila na dlani, barvo vtirala v kožo kot losjon, da ji je tekla do komolcev, nato pa z rokami segla med lase in si našamponirala glavo kot profesionalna manekenka v reklami za šaumo. Pri enem letu starosti! Risalni blok je spet ostal prazen, zato sem ga pospravila na dno omare za moje ustvarjalske podvige, če me nekoč zagrabi slikarska sila.

Druga stvar je plastelin. S plastelinom bi veliki M ustvarjal točno vsako nedeljo popoldne sredi sveže spucane in pološčene jedilnice, da lahko cel večer namesto ležanja pred tv-jem izkoristim za kraspanje strjenega plastelina iz parketa. Ampak on vsaj oblikuje figurice, avtke, gradi hiše iz njega, mala M ga namesto tega na skrivaj (tako misli ona) je kot čokoladno roladico.

Ko pridejo prazniki (sploh božič in velika noč), je obvezna peka piškotov ali barvanje jajc z otroki. Čeprav je zadnji božič izgledal tako, da je veliki M izdeloval ninja želve in transformerje iz testa, mala M pa je na tleh pobirala ostanke in jih veselo jedla. Čestitk ob praznikih ne pošiljamo iz preprostega razloga: zato, ker če bi se spravili vsi skupaj ustvarjati domače čestitke, bi na koncu jaz sama risala, barvala, pisala po papirju, medtem ko bi eden rajši gledal risanke ali gradil avtocesto iz barvic, druga pa sedela pod mizo in iskala drobtine.

Ampak kljub vsem travmam, ki jih doživljam (moja OCD nagnjenost si zasluži samostojen prispevek, zato pustimo to temo ob strani), ob vsakem prazniku izdelujemo nekaj, kar se za tisti praznik spodobi. In za letošnjo Veliko noč ni bilo nič drugače. Veliki M se je oblekel v Batmana (pustni kostum je baje potrebno amortizirati do skrajnosti, preden ga preraste), malo M pa sem oblekla v svojo staro majico - če bi slučajno spet želela uprizoriti slaven šauma prizor.

Jajčka smo pobarvali v različne barve in ko so se posušila, smo jih s prstnimi barvami (jup, prstne barve se najlepše izperejo iz oblačil, obraza, rok, las... Zvito, ne? Pravzaprav so me izkušnje pripeljale do tega spoznanja..) in čopiči popestrili, da so bili skoraj za v izložbo. Ker smo bili povabljeni na velikonočno kosilo, smo spekli še pletenico (no, Nekdo je spekel pletenico - ostali smo bili zraven za moralno podporo) in v sredino položili umetnine od jajčk.

Praznično ustvarjanje je stvar, ki bi jo rada ohranjala naprej - še takrat, ko bom imela vnuke in pravnuke (in prapravnuke, ki jih bom sigurno dočakala). Ni lepšega kot to, da otroku rečeš, da bo kmalu Velika noč in s svetlečimi očmi vzklikne: ˝Jajčka bomo barvaliii!!!˝ Po koncu ustvarjanja sicer vedno ostane bojno polje, ki ga moram jaz počistiti. V zameno jima zato pojem vsa čokoladna jajca, ki jima jih zajček prinese. Zlobna mami? Ne bi rekla, prej podjetna! In vsekakor skrbna - preveč čokolade škodi! :)

xoxo, Nilijuška