Zdaj, ko so dnevi lepši, popoldneve v večini preživljamo zunaj. K sreči imamo okoli našega doma številna otroška igrišča, kjer družbe nikoli ne zmanjka in je vedno kaj novega in zanimivega, kar lahko razbojnika počneta.
Če le pride minuta, ko se oba zaigrata brez moje asistence, imam čas opazovati dogajanje okoli sebe - in situacije, ki se odvijajo med gugalnicami, tobogani in v peskovnikih.
Primer #1:
Mama sedi na klopci in zakliče svoji triletni hčerki:
˝Sofija, kmalu bo čas za odhod!˝
Sofija: ˝NE!˝
Mama: ˝Ja, čez minutko greva!˝
Sofija skoči iz gugalnice, se vrže po tleh in še glasneje zavpije ˝NEEEE!!!˝
Mama: ˝Hitro se pojdi še spustit po toboganu, potem greva! Brez debate!˝
Sofija še vedno leži na tleh in tuli.
Mama: ˝Takoj vstani in greva!˝
Ker ne posluša, jo mama dvigne in jo tulečo odnese iz igrišča.
Primer #2:
Očka potiska dve gugalnici hkrati.
Očka: ˝Otroka, še petkrat vaju potisnem, pa gremo.˝
Otroka: ˝Neee, še desetkrat!˝
Očka: ˝OK, še desetkrat.˝
Šteje do deset. ˝Zdaj pa gremo!˝
Otroka: ˝Neeeeeeeeee, še trinajstkrat!˝
Očka: ¨Dogovorili smo se za desetkrat in sedaj je konec.˝ (vmes, ko jima to govori, ju še zmeraj potiska na gugalnicah, tako da je tehnično gledano dogovor kakšnih petdesetkrat)
Otroka: ˝Prosiiiiiiim, še šestnajstkrat!˝
Očka (še zmeraj avtomatsko potiska obe gugalnici): ˝Ne, konec je.˝
Eden izmed obeh otrok: ˝NE greva, dokler naju ne zagungaš še enaindvajsetkrat!˝
Očka: ˝OK, enaindvajsetkrat in res gremo!˝
Te situacije so vsem dobro poznane in slej ko prej se vsak starš znajde v situaciji, ko mora postaviti ultimat. Po mojih izkušnjah se vse začne takrat, ko otrok shodi in ga ves svet neznansko zanima. V tiste ˝tazaresne preizkušnje˝ pa smo starši postavljeni približno od otrokovega drugega leta starosti naprej - takrat so že prave male samostojne osebice, ki ves čas preizkušajo meje in testirajo, do kam lahko gredo.
Dogodki na igrišču so samo kaplja v morju različnih situacij - hkrati pa dober primer, kako se lahko na (staršem) najenostavnejši način in (za otroke) brez travm soočimo z dejanskim življenjskim primerom in ga uporabimo še v drugačnih okoliščinah.
Zakaj se pri nas ne pregovarjamo, ko je čas za odhod iz igrišča (ali od kjerkoli, kjer je blazno zabavno in nihče ne bi odšel domov še vsaj šest ur)?
Uporabim PRAVILO PETIH PRSTOV. In za najboljšo razlago bom ponazorila včerajšnji dogodek:
Mala M se igra v peskovniku, veliki M se spušča po toboganu.
Mama: ˝Otroka, še pet minut se igramo, potem pa gremo domov.˝ (velikemu M pokažem vseh pet prstov, da si lažje predstavlja, koliko minut je to v ˝prstnih enotah˝)
Veliki M se spusti po toboganu in gre na gugalnico. Mala M skuša pod majico zatlačiti celo pest drobnih kamnov.
Ko mineta dve minuti, rečem: ˝Še tri minute, potem pa gremo.˝ (velikemu M tokrat pokažem tri prste)
Veliki M me prosi, da ga močno zagungam, da bo poletel do lune. Potem rešim malo M pred zadušitvijo, ker si je ˝na skrivaj˝ zbasala velik kamen v usta in se delala, kot da nič ni - dokler se ji ni skoraj zaletelo.
Velikem M pokažem en prst in rečem: ˝Še minutka do odhoda! Lahko se še zagungaš ali spustiš po toboganu.˝ Izbere tobogan. Medtem ko pleza po stopnicah do vrha, malo M stlačim v trikolesnik. Ko se spusti, priskaklja mimo naju, pograbi svoje kolo in oddrvi proti domu.
Zakaj sem začela uporabljati to metodo?
Ker se je moj prvi otrok pri dveh letih začel metati po tleh, ko sem rekla, da je čas za odhod. Potem pa sem razmišljala, kako bi se jaz počutila, če bi mi nekdo ukazal, da moram takoj prenehati z nečim, kar ravno počnem in to z navdušenjem. Seveda bi rekla NE! Tako pa ima z uporabo pravila petih prstov otrok možnost, da dokonča svojo igro, hkrati pa z odštevanjem do zadnje minute dobi občutek za čas. Pri nas to neverjetno deluje in odkar sem začela pravilo dosledno uporabljati v takšnih situacijah, še nisem doživela drame, metanja po tleh ali joka zaradi odhoda.
Pri mali M zaenkrat tega še ne izvajam direktno (ker pri 14 mesecih starosti še ne dojema tega v celoti), seveda pa je zraven v takih situacijah, zato mislim, da ji bo vse skupaj poznano in domače, ko bo stvar namenjena njej.
Zaenkrat ta način pri nas funkcionira. Če/Ko ne bo več, bom poskušala s kakšnim drugačnim pristopom. Seveda pa je vsak otrok svoj svet in zato morajo starši najti svoje recepture za vzgojne metode, ki ustrezajo njihovi družini. Mogoče pa poskusite s tem predlogom? In ne pozabite poročati o rezultatih! :)
xoxo, Nilijuška
Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar