Mislite, da je grozno najti prazno parkirno mesto pred polnim nakupovalnim središčem? Ali pa da je muka posebne vrste iti po nujnih opravkih v trgovino, medtem ko nosite na levem boku utrujeno dete in na desni strani držite za roko nestrpnega in lačnega otroka? Zame je vse to malenkostno v primerjavi s tem, kar me vedno doleti, ko prestopim vrata trgovine...
O tem, kakšen izjemen bacilofob (a je to sploh prava beseda?) sem, sem že pisala. Kakšne razsežnosti ta fobija dobi, ko moj otrok sredi trgovinskega centra izjavi, da ga tišči lulat, pa je čisto nova zgodba...
Vsakič, ko se odpravljamo ven, pred vrati vpijem: ˝Preden se vsi obujete, nujno na stranišče!˝ In ker je Murphy pač zmeraj na delu, kljub mojem trudu, da bi lulali (samo) doma, temu ponavadi sredi opravkov ne moremo uiti. V praksi je tako, da otroka kot zakleto že v prvih petnajstih minutah po odhodu spet tišči. Ko smo ves dan doma, moram pa na vsakih par ur opominjat, da je čas za obisk stranišča, ker se sam od sebe nihče ne spomni oziroma ne čuti potrebe.
Kot vedno, se je tudi par dni nazaj med nakupovanjem zgodilo neizogibno. Na oči mi je padla tema, ko sem slišala ˝Mamiiii, lulaaat!˝ Pa zakaj, vesolje, zakaj? A ima otrok zapisano kje v DNK, da je potrebno preizkusiti vsako javno stranišče tega sveta?? Seveda najprej poskusim svojo srečo z retoričnim vprašanjem, če je res tako nujno ali lahko počakamo, da pridemo domov. V odziv dobim samo nestrpno odkimavanje, zato mi ne preostane drugega, kot da se vdam v usodo, globoko vdihnem (ne zaradi pomirjanja same sebe, ampak zato, ker potem par minut ne bom mogla dihati drugače kot izjemno plitko in skozi usta) in zakorakam proti straniščem.
Že pri vhodu sem glavna atrakcija za vse prisotne, ki me gledajo (zgroženo?), ker se derem ˝Ne dotikaj se ničesar!!˝ Ko je čas za umivanje rok, me posebej razveseli senzorska pipa, ker to pomeni, da ne rabim lastnoročno odpirati pipe (saj veste, bacili na ventilih zagotovo uredijo bolniško za naslednjih nekaj dni zaradi viroze). Če je poleg mrzle vode na voljo tudi vroča, sem sploh srečna. Moje pravilo glede temperature vode? Tolikšna vročina, kot jo na lastni bolečinski lestvici še preneseš in jo odneseš brez opeklin. In če ni na voljo mila (kar ga ponavadi ni)? Mama aka MacGyver ima v torbici poleg vse ostale uporabne šare tudi razkužilo, da se mikrobov res otresemo! Po umivanju pride na vrsto kirurški del: roke si posušimo in jih damo v položaj, kakršnega imajo kirurgi po razkuževanju pred operacijo. In javno stranišče zapustimo po najkrajši možni poti v najkrajšem možnem času brez dotikanja česarkoli - predvsem vrat, za katera vsi vemo, da so najhujši možni nosilec bakterij. Vas zanima moja predstava nebes? Avtomatska drsna vrata! Moja nočna mora? Navadna vrata s kljuko. Ampak sem tudi za ta problem našla učinkovito rešitev, ki zgleda tako, da pobegnemo ven takrat, ko nič hudega sluteči obiskovalec stranišča odpre vrata, mi pa hitro kot blisk (brez dotikanja!!) švignemo mimo, še preden se vrata sploh do konca odprejo, kaj šele zaprejo.
Mislim, da te svoje fobije ne bom nikoli prebolela in sumim, da bo kvečjemu vedno hujša, ker me kmalu čaka obiskovanje javnih stranišč z dvema, ne samo enim otrokom. In za povrh je ta druga še punčka! Ženska kot ženska pa veste, kakšna bo: Spiješ en požirek vode - WC! Poješ eno jabolko - WC! Se začneš smejat - WC! Pomisliš na morje - WC! Se spomniš, da si pravkar prišla v nakupovalni center - najprej WC, potem šoping! Pred pisanjem tega prispevka sem nameravala poleti začeti z odvajanjem od plenic naše najmlajše. Ampak sumim, da bom še malce počakala. Nič namreč ne nadomesti tistega brezskrbnega momenta, ko vstopiš v šoping center in v paniki spoznaš, da si doma pustila razkuževalec rok, potem pa pogledaš navzdol v voziček in si rečeš: ˝Ah, jaz bom že zdržala do doma. Ti imaš pa tako ali tako plenico.˝
xoxo, Nilijuška
Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar