Originalni browniji

Ljudje, tole je smrtno resno eden najboljših in najenostavnejših receptov za čisto prave originalne brownije. Tiste, ki jih drugače gledamo samo po televiziji in zmeraj rečemo: Točno take bi ta trenutek jedla! (no, to pravim jaz, pa sigurno se najde še kakšen meni podoben). Recept sem dobila od ene slavne angleške slaščičarke in odkar sem jih prvič naredila, ne pogledam nobenega drugega recepta za brownije več.

Kaj potrebujem:

165 g masla
200 g temne čokolade
3 jajca in še 2 rumenjaka za povrh
165 g sladkorja (rjavi ali beli, kateri vam je ljubši)
1 vanili sladkor
2 veliki žlici moke
1 velika žlica pravega kakava
ščep soli
100 g Oreo piškotov

Zaviham rokave:

1. Raztopim maslo na majhnem ognju. Ko je maslo stopljeno, ugasnem in primešam naribano čokolado, da se popolnoma stopi.

2. V posodi zmešam 3 jajca z dvema rumenjakoma, dodam vanili sladkor ter polovico sladkorja in stepam do penastega. Proti koncu dodam še preostalo polovico sladkorja.

3. Ob strani posode počasi vlivam čokolado.

4. Dodam še moko, kakav in ščep soli in vse skupaj počasi premešam.

5. Zdrobim Oreo piškote na koščke, polovico jih primešam k masi, drugo polovico dam na vrh testa, ko je že v pekaču.

6. Mase je dovolj za manjši pekač, ki ga prej obložim s peki papirjem.

7. Pečem na 180 stopinj približno 25 - 30 minut.

8. Pustim, da se ohladijo v pekaču.

9. Ko jih razrežem na kocke, jih pred serviranjem še posujem s sladkorjem v prahu. Ah, čarovnija okusov...

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Preden sem postala mama in vse tiste teorije

Preden sem postala mama, sem imela vse totalno razdelano. Kako bom vzgajala svoje otroke, kaj jim bom dovolila, kaj jim bom prepovedala, kaj bodo lahko počeli, kaj bodo morali početi, česa se bodo izogibali... Oh, kakšen prekrasen hlebček kruha zdaj jem! Vsakodnevno si ga bašem v usta in se smejim svojim pametnim pogruntavščinam, ki sem jih naumila PREDEN sem na svet dostavila dva človečka. Seveda so bile pogruntavščine dobronamerne - ampak daaaaleč od realnosti.

Moji otroci ne bodo spali z mano v postelji.
Huhu, ne samo spali, mamica, tudi skakali po postelji (in tebi) in si prilastili zakonsko posteljo v celoti, tako da moraš spati na skrajnem desetmilimetrskem robu, včasih pa celo na tleh. OK, pri prvem otroku je bila teorija tudi praksa - pa ne zaradi maminega prepričanja, da je tako najbolje za vse, ampak ker otrok ni želel spati drugje kot v svoji postelji. Ko se je rodilo drugo dete, je bilo treba pozabiti na krasno teorijo ločenega spanja - dama je zavzela veliko posteljo in spala ob meni, na meni, včasih sva skupaj spali celo v njeni posteljici, samo da sva se tiščali skupaj!

Moji otroci ne bodo jedli hitre hrane, ampak samo zdravo, sveže pripravljeno, brezpesticidno, netoksično, vsenaturno hrano.
Moj bog, kakšna slepitev same sebe! Otrokom ni lepšega na celem širnem svetu, kot sedeti sredi Meka s hepi milom v naročju, ko mi lahko ob grickanju pomfrija povedo vse o njihovem dnevu in se veselijo (še ene) plastične igrače, ki jih zamoti za nadaljne tri minute. Je že res, da tile nezdravi pohodi niso pogosti, ampak ko pa gremo, je vse skupaj kot mini raj!

Moji otroci bodo od mene slišali samo resnico, pa kakršna koli že bo. Nikoli jim ne bom lagala.
˝Mami, gremo lahko na sladoled?˝ - Ne, zaprto je.
˝Mami, lahko igram igrico na računalniku?˝ - Ne, nekaj se je pokvaril.
˝Mami, se lahko igram s tvojim telefonom?˝ - Ne, čisto prazno baterijo ima.
Včasih pač ne gre brez starih dobrih laži. Zavoljo ljubega miru in prihranjenih ur, ki bi jih drugače porabila za odgovarjanje na sto podvprašanj ali prepričevanj, da nekaj ne bomo počeli, ker se mi v tem trenutku ne zdijo primerne. Majhna (neškodljiva) laž = veliko miru.

Moji otroci se bodo igrali zunaj, nikoli ne bodo gledali televizije.
Ne vem, kako naj povem... Posaditi otroke pred TV in jim pustiti gledati risanko pomeni, da imam 10 minut časa, da se lahko preoblečem iz pižame v trenirko, spraznim pomivalni stroj, pobrišem mizo še od včerajšnje večerje in na hitro spijem kavo. Kakšna vprašanja?

Moji otroci bodo cenili stvari, ki jih imajo. Hahahahahaha... Počakajte, da se odsmejim do konca. Mogoče v kakšni drugi družini, pri nas sigurno ne, ker je njuno srednje ime The destroyer (obema enako, še dobro da imata prvi imeni različni) . Če lahko prideta v bližino te stvari, jo BOSTA uničila. In pika.

Moji otroci bodo imeli mirno mamo.
Predstavljajte si žensko, ki nikoli ne spi, nima časa pojesti niti enega obroka v dnevu do konca, dnevno pozablja, kateri dan v tednu je, ker ima preveč drugih stvari v glavi, se večino dneva pogovarja z osebami, ki še ne hodijo niti v osnovno šolo, porablja vso energijo za odgovarjanje na eno in isto vprašanje že stotič zapored, ali pa ves čas umirja vojno stanje med dvema otrokoma, ki se vsakič znova kregata zaradi ene same igrače, kljub tisočim, ki so vsakemu posebej na voljo (in primerne za njune različne starosti). Če vi uspete ostati mirni ob vsem tem - no, jaz ne.

Za ogromno stvari sem imela napačno predstavo - preden sem postala mama. Ampak čar v vsem tem kaosu je ravno ta, da živimo življenje takšno, kot je: z nedolžnimi lažmi, cukajočimi se brati in sestrami, tremi kepicami sladoleda za večerjo, nepospravljeno dnevno sobo in vsem drugim. Ker takrat, ko pade noč in je čas za spanje, gledam v ta dva mirna in zadovoljna angelska obraza in vem, da je vse tako, kot mora biti. Z mojimi črnimi podočnjaki vred :)

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Največjo čokolado na svetu dobi...

Hvala vsem za sodelovanje! Če bi lahko, bi vsakemu podarila malenkost. Tako pa je prva Nilijuškina nagradna igra mimo in potrebno je bilo izžrebati srečneža/srečnico. Ampak saj veste kako to gre, ko imaš doma dva razbojnika: ˝JAZ bom!˝ ˝Če lahko švesti, bom tudi jaz!˝ In tako ni preostalo drugega, kot da oba izžrebata vsak svojega zmagovalca. Ja, tako je, Nilijuška podarja dve največji čokoladi!

Na spodnjih slikah si poglejte, kdo sta srečnici, ki se bosta sladkali skupaj s prijateljicama, ki sta jih omenili v svojih komentarjih...

Veliki M je izbiral in na koncu izbral:

Mala M ni izgubljala časa in je iz kupčka potegnila:

Upam, da sem vama (in vajinima prijateljicama) polepšala tole soboto! Prosim, javita mi vajine podatke v sporočilo, da čimprej odpošljem slastne paketke ;)

Imejte krasen vikend!

xoxo, Nilijuška

Moja wishlista za tridesetko

OK, tole bo seznam vseh seznamov! Sem že razmišljala, da bi naredila kar odprto knjigo daril (saj veste, kot za poroko), ampak ker so stvari iz vseh različnih koncev in krajev, bi morala narediti toliko odprtih knjig, da bi mi vmes skoraj zagotovo zmanjkalo časa. Zato sem izkoristila svoj blog in skreirala eno enormno odprto knjigo vseh mojih želja za rojstni dan.

Začela bom z največjimi željami. Razlog zato je nadvse preprost in predvsem zvit: povabljenci bodo z grozo brali prve alineje in zato se jim stvari, navedene na koncu, mogoče sploh ne bodo zdele tako pregrešno drage.

1. Range Rover Evoque. Moj sanjski avto. Pa ne mislim miniaturne igračke za na polico, v mislih imam pravega Evoqua! Nedosegljivo? Kaj pa npr. brezplačna nekajletna uporaba Evoqua? Obljubim, da bom naredila reklamo in pol za tale fantastičen avtek! Si že predstavljam samo sebe: vozim se po cesti, ponosno gledam izza volana, priklenem nase vsak slučajen, nenameren pogled ubogih, nič hudega slutečih mimoidočih in jim za piko na i ob odprem oknu na hitro zrecitiram še vse pozitivne lastnosti avta (ima sploh negativne?? I don't think so!). Definitivno bi se prodaja ob mojem entuziastičnem marketinškem pristopu povečala za 100% !

2. 14-dnevni oddih v Mehiki, z obvezno postojanko v LA-ju zaradi obiska Ellen DeGeneres Show-a. V bistvu bi bila Mehika samo za zraven, v resnici si želim samo na Ellen Show. OK, torej lahko spremenim željo: enotedenski oddih v Hollywoodu z VIP vstopnico za Ellen Show in kratek obisk Mehike takoj zatem.

3. Bon za petletno generalno čiščenje stanovanja enkrat tedensko (vključuje tudi čiščenje oken enkrat mesečno in likanje perila vsak drugi dan). No, ne bom pogoltna: že bon za triletno čiščenje bo sprejemljiv in ga bom izredno vesela. Ampak z vključenim čiščenjem oken in likanjem vred!

4. Enotedenski oddih v Toskani - spa wellness hotel s petimi zvezdicami in 24/7 sobno strežbo. Ker vem, da je bivanje za dva precej drago, bom zadovoljna tudi s plačanim bivanjem za eno persono. Navsezadnje: nekdo mora paziti na otroke, kajne??

5. iPhone. Še vedno objokujem starega iPhona, ki se ga je veliki M tolikokrat lotil na agresiven način (nenamenoma, seveda), da je en dan preprosto dal odpoved. Sploh ni pomembno, ali je najnovejši model ali starejša verzija: samo da bo zlat, bleščeč in MOJ :D

6. Družinski fotošuting - YES PLEASE! Nič ne cenim bolj, kot naše priznane fotografe (in res je veliko dobrih!), ki ujamejo neprecenljive momente v času. In dokler sem še (sorazmerno) mlada, z ne pretirano zgubanim obrazom, dragi pa ni (prekomerno) plešast, je idealno za pozirat na artističkih fotografijah. Otroka sta tako ali tako lepa za pojest - zdaj in čez 100 let.

7. Bon za masažo - lahko je masaža celega telesa, hrbta, nog, glave.. Česarkoli, glavno je, da imam zagotovljeno eno uro popolne tišine in relaksacije. V bistvu bom zadovoljna tudi samo z enournim sedenjem na stolu - najpomembnejši element tega darila je mir, pa naj bo sredi čakalnice v masažnem salonu ali na klopci sredi parka. Zato brišem in popravljam: želim enourno varstvo otrok, da lahko nekje v samoti in tišini gledam v zrak. Če se le da, naj bo večkrat unovčljiv - lahko se dogovorimo enkrat tedensko, vsaj naslednjih 53 tednov.

8. Lush izdelki za nego telesa: obožujem jih in si jih čisto premalokrat privoščim. Lushevi parfumi, geli za tuširanje, mila, šamponi... Ah, ob misli na posedovanje celotne kolekcije teh dišečih pregreh moram direktno v kuhinjsko omaro po bonboniero, da me potolaži zaradi dejstva, da te kolekcije (še?) nimam.

9. Knjiga Stevena Pressfielda z naslovom Turning Pro. Tale MORA pristat na moji knjižni polici, da jo lahko preberem naprej in nazaj, podčrtam, označim in pobarvam inspiracijski tekst v roza!

10. Kuhinjski pripomočki iz Babushke. Tako lepi, retro in uporabni izdelki, da bi imela kar vse po vrsti doma. Če pa že res moram izbrati, bi si kupila tale čajnik in tole škatlo za malico. So me!

11. Moja druga najljubša trgovina za pripomočke in dekor je Smile Concept Store. Sigurno bi naročila njihovo prelepo multipurpose kanglico.

Imam dve rešitvi za tole dolgo listo želja: lahko bi dobila vse na seznamu, vendar bi se s tem odpovedala vsem božičnim in rojstnodnevnim darilom do 40.leta starosti (takrat bi sigurno spet našla par briljantnih idej, da gostom olajšam kupovanje daril za štiridesetko), ali pa mi preprosto podarijo zmagovalni jackpot listek in si sama kupim vse našteto. Obljubim, da preostanek denarja pravično razdelim!

xoxo, Nilijuška


Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

DIY zeliščni vrt na majhnem balkonu

Če bi lahko spremenila eno samo stvar v svojem domu, bi bil to moj balkon. Pogrešam zelen atrij, kljub temu, da je bil najemniški. Ni lepših spominov od tistih, ko smo vsako pomlad na sveže posadili zeliščni vrt. Dišeča zelišča, nabrana direktno iz lastnega vrta in uporabljena za tisoč in eno jed, da izboljšajo vsak obrok - to moram spet imeti, pa čeprav sredi betonske džungle! In tako sem prišla na idejo, da si letos naredim čisto pravi zeliščni raj na pet kvadratnih metrov velikem balkonu. Ker nisem želela postavljati ničesar na tla zaradi prostorske stiske, je obstajala še druga rešitev: stena! Nikjer še nisem videla česa podobnega, ampak sem imela jasno vizijo, zato sem šla po nakupih...

Kupila sem pet lončkov, vrv, pritrdilno palico in zelišča.

Ker so imeli lončki na spodnjem delu luknje, sem jih zapolnila s Pattexovimi blazinicami, da se izognem možnosti, da bi pri zalivanju voda tekla iz luknje lončka in po steni. Pritrdilno palico sem kupila v Ikei in je v bistvu čisto navadna kuhinjska palica, kamor po navadi obešamo razne pripomočke za kuho.

Ko je bila palica pritrjena, smo se lahko lotili presaditve zelišč iz plastičnih v lončene lončke. Veliki M je bil ves čas v veliko pomoč in je z veseljem sodeloval pri vseh korakih ˝montaže˝.

Na koncu smo okoli vsakega lončka navezali vrv in obesili na palico. Enostavno, priročno, lepo in poceni.

Stroški izdelave zeliščnega vrta:

- pritrdilna palica 5€
- lončki 3,5€
- zelišča 6€
- cel klobčič vrvi 5€ - porabila sem jo samo en majhen del, zato je dejanski strošek cca. 0,5€

Imate tudi vi prostorsko stisko na balkonu in prazno steno, ki kliče po nečem unikatnem in uporabnem? Poskusite z izdelavo zeliščnega vrta na steni! Navdušeni boste nad preprostostjo izdelave, maksimalno izkoriščenim prostorom in svežim vonjem zelišč, ki so vsakič na dosegu roke, ko jih potrebujete za v lonec :)

Ne pozabite poročati, kako vam bo uspelo!

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Ustvarjamo spomine: Festival čokolade 2016

Tale dogodek je bil ustvarjen zame in za velikega Mja. V svoji obsedenosti s sladkarijami greva celo tako daleč, da se velikokrat med sprehodom pogovarjava o najinih sanjarjenjih, ki vključujejo momente basanja z neomejenimi količinami čokolade. Mislim, da se nama bo mala M pridružila v teh pogovorih, čim bo sposobna tvoriti stavke. Če bi opisovala našo družino s kulinaričnimi pridevniki, bi se brez dvoma imenovali čokoladno-mesna družina. Trije za čokolado v vseh agregatnih stanjih, eden za meso na sto in en način.

Z vremenom smo imeli srečo, že na poti iz Ljubljane nas je grelo sonce. Otroka odlične volje, predvidevam da zato, ker sta vedela, da bo za malico (in delno tudi kosilo - vsaj predjed) čokolada. V Radovljico smo prišli okrog pol enajstih in prijetno presenečeni ugotovili, da je število vozil na parkirišču za polovico manj kot lansko leto. Tudi na samem prizorišču dogodka je bilo popolnoma drugače kot lani, ko si nismo mogli ogledati več kot polovice stojnic, ker je bila takšna masa ljudi, da so te kar nesli s tokom naprej. Zato sva z velikim M izkoristila trenutek in šla od ene stojnice do druge in na vsaki posebej zapravila vsaj 5 kuponov in nosila drugima članoma družine polne roke pralin, čokoladnih tablic, čokoladnih lizik, cake popsov, sadja, oblitega s čokolado, sladoled...

Izmed vseh stvari, ki sem jih poskusila, mi je bil najbolj všeč burger iz stojnice Fit sweets by Iris. Kombinacija makrona, rahle čokoladne kreme in rezine sočne breskve je bila božanska...

Na koncu tudi največji čokoholiki nismo zmogli več, zato smo se odpravili še na ogled največje čokolade na svetu. Bil bi greh, če ne bi kupili en delček velikanke! In ker je najlepše, če se sladke stvari delijo, Nilijuška podarja eno čokolado, ki je del Guinnessove rekorderke. Tisti, ki si jo želi, naj to napiše v komentar pod FB post in zraven označi še vsaj eno osebo, s katero bi jo delil. Srečni nagrajenec bo izbran v petek, 22.aprila.

Naj bo zadnji del vikenda sladek - z obiskom Radovljice ali brez ;)

xoxo, Nilijuška


Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Kako preprečiti izpade trme, ko je čas za odhod iz igrišča?

Zdaj, ko so dnevi lepši, popoldneve v večini preživljamo zunaj. K sreči imamo okoli našega doma številna otroška igrišča, kjer družbe nikoli ne zmanjka in je vedno kaj novega in zanimivega, kar lahko razbojnika počneta.

Če le pride minuta, ko se oba zaigrata brez moje asistence, imam čas opazovati dogajanje okoli sebe - in situacije, ki se odvijajo med gugalnicami, tobogani in v peskovnikih.

Primer #1:
Mama sedi na klopci in zakliče svoji triletni hčerki:
˝Sofija, kmalu bo čas za odhod!˝
Sofija: ˝NE!˝
Mama: ˝Ja, čez minutko greva!˝
Sofija skoči iz gugalnice, se vrže po tleh in še glasneje zavpije ˝NEEEE!!!˝
Mama: ˝Hitro se pojdi še spustit po toboganu, potem greva! Brez debate!˝
Sofija še vedno leži na tleh in tuli.
Mama: ˝Takoj vstani in greva!˝
Ker ne posluša, jo mama dvigne in jo tulečo odnese iz igrišča.

Primer #2:
Očka potiska dve gugalnici hkrati.
Očka: ˝Otroka, še petkrat vaju potisnem, pa gremo.˝
Otroka: ˝Neee, še desetkrat!˝
Očka: ˝OK, še desetkrat.˝
Šteje do deset. ˝Zdaj pa gremo!˝
Otroka: ˝Neeeeeeeeee, še trinajstkrat!˝
Očka: ¨Dogovorili smo se za desetkrat in sedaj je konec.˝ (vmes, ko jima to govori, ju še zmeraj potiska na gugalnicah, tako da je tehnično gledano dogovor kakšnih petdesetkrat)
Otroka: ˝Prosiiiiiiim, še šestnajstkrat!˝
Očka (še zmeraj avtomatsko potiska obe gugalnici): ˝Ne, konec je.˝
Eden izmed obeh otrok: ˝NE greva, dokler naju ne zagungaš še enaindvajsetkrat!˝
Očka: ˝OK, enaindvajsetkrat in res gremo!˝

Te situacije so vsem dobro poznane in slej ko prej se vsak starš znajde v situaciji, ko mora postaviti ultimat. Po mojih izkušnjah se vse začne takrat, ko otrok shodi in ga ves svet neznansko zanima. V tiste ˝tazaresne preizkušnje˝ pa smo starši postavljeni približno od otrokovega drugega leta starosti naprej - takrat so že prave male samostojne osebice, ki ves čas preizkušajo meje in testirajo, do kam lahko gredo.

Dogodki na igrišču so samo kaplja v morju različnih situacij - hkrati pa dober primer, kako se lahko na (staršem) najenostavnejši način in (za otroke) brez travm soočimo z dejanskim življenjskim primerom in ga uporabimo še v drugačnih okoliščinah.

Zakaj se pri nas ne pregovarjamo, ko je čas za odhod iz igrišča (ali od kjerkoli, kjer je blazno zabavno in nihče ne bi odšel domov še vsaj šest ur)?

Uporabim PRAVILO PETIH PRSTOV. In za najboljšo razlago bom ponazorila včerajšnji dogodek:

Mala M se igra v peskovniku, veliki M se spušča po toboganu.
Mama: ˝Otroka, še pet minut se igramo, potem pa gremo domov.˝ (velikemu M pokažem vseh pet prstov, da si lažje predstavlja, koliko minut je to v ˝prstnih enotah˝)
Veliki M se spusti po toboganu in gre na gugalnico. Mala M skuša pod majico zatlačiti celo pest drobnih kamnov.
Ko mineta dve minuti, rečem: ˝Še tri minute, potem pa gremo.˝ (velikemu M tokrat pokažem tri prste)
Veliki M me prosi, da ga močno zagungam, da bo poletel do lune. Potem rešim malo M pred zadušitvijo, ker si je ˝na skrivaj˝ zbasala velik kamen v usta in se delala, kot da nič ni - dokler se ji ni skoraj zaletelo.
Velikem M pokažem en prst in rečem: ˝Še minutka do odhoda! Lahko se še zagungaš ali spustiš po toboganu.˝ Izbere tobogan. Medtem ko pleza po stopnicah do vrha, malo M stlačim v trikolesnik. Ko se spusti, priskaklja mimo naju, pograbi svoje kolo in oddrvi proti domu.

Zakaj sem začela uporabljati to metodo?
Ker se je moj prvi otrok pri dveh letih začel metati po tleh, ko sem rekla, da je čas za odhod. Potem pa sem razmišljala, kako bi se jaz počutila, če bi mi nekdo ukazal, da moram takoj prenehati z nečim, kar ravno počnem in to z navdušenjem. Seveda bi rekla NE! Tako pa ima z uporabo pravila petih prstov otrok možnost, da dokonča svojo igro, hkrati pa z odštevanjem do zadnje minute dobi občutek za čas. Pri nas to neverjetno deluje in odkar sem začela pravilo dosledno uporabljati v takšnih situacijah, še nisem doživela drame, metanja po tleh ali joka zaradi odhoda.

Pri mali M zaenkrat tega še ne izvajam direktno (ker pri 14 mesecih starosti še ne dojema tega v celoti), seveda pa je zraven v takih situacijah, zato mislim, da ji bo vse skupaj poznano in domače, ko bo stvar namenjena njej.

Zaenkrat ta način pri nas funkcionira. Če/Ko ne bo več, bom poskušala s kakšnim drugačnim pristopom. Seveda pa je vsak otrok svoj svet in zato morajo starši najti svoje recepture za vzgojne metode, ki ustrezajo njihovi družini. Mogoče pa poskusite s tem predlogom? In ne pozabite poročati o rezultatih! :)

xoxo, Nilijuška


Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

˝Dobronamerni˝ nasveti, ki jih kot mama ne želim slišati

Ni hujšega kot to, da dobim nasvet, za katerega nisem prosila. Sploh v trenutku, ko ga najmanj potrebujem slišati. Spodnji stavki so definitivno pravi zakladi, ki bi jih najrajši zakopala in na njih posadila brezo:

1. Sprosti se, ne bodi tako živčna!
Ja, točno to! Po 16 urah tolaženja kričečega histeričnega dojenčka v naročju, ki nikakor noče zaspati, je to edini stavek, ki me bo popeljal v zen razpoloženje. Še zeleni čaj si skuham in sem pripravljena na meditacijo.

2. Še tole potrpi, potem bo lažje!
Ne, ne bo. Vzgoja in z njo povezane tegobe se ne končajo takrat, ko otrok pihne prvo svečko na tortici. Naslednji, prosim!

3. Uživaj v vsakem trenutku, prav posrečeni so pri tej starosti!
Točno to in še veliko več! Med drugim je neopisljivo čudovito metanje ob tla zaradi trme, nenehna in nerazumna uporaba besede NE v najbolj neprimernih situacijah, izsiljevalski jok, ki reže ušesa sredi trgovine, nikoli-ne-bom-lulal-v-kahlico-ampak-samo-v-pleničko faza in številne druge. Veselje, o veselje!

4. Pametno bi bilo, če bi počivala takrat ko otrok spi.
Absolutno! Vpiši me zraven! Kuhanje, pospravljanje, pranje perila, likanje gore opranih oblek...pa namesto mene opravi vila s čarobno paličico, kajne?

5. Mogoče bi bilo dobro, da si kdaj vzameš čas samo zase.
Kateri termin za varstvo ti ustreza??

Imate tudi ve izkušnje s takšnimi nasveti? Vesela bom vaših komentarjev na FB strani!

xoxo, Nilijuška

Zakaj me odhodi od doma spremenijo v mamazillo??

Ni važno, ali gremo ven na enourni sprehod, na vikend oddih ali pa 2-tedenske počitnice. Zmeraj isto. Mami, to boš ti zrihtala! Odhod od doma, ko imaš enkrat otroka/-e, je podvig vseh podvigov. In za najboljšo demonstracijo bom ponazorila dve situaciji:

Situacija A: Odhajam na spa vikend razvajanje. Sama. Stara sem 22 let in poleg službe nimam drugih obveznosti. Vsekakor (še) nimam otrok. Pridem iz službe, skočim pod tuš za osvežitev, se oblečem v čista oblačila, popravim make-up, v manjši kovček zložim oblačila za dva dni, pripravim si še toaletno torbico, ne pozabim na polnilec za telefon in denarnico. Vzamem ključe, se obujem in lahkotno stopim skozi vhodna vrata. Zaklenem, nato pa se z nasmeškom na ustih in s pustolovščino pred sabo odpeljem na dvodnevno relaksacijo.

Situacija B: Odhajam(o) na vikend izlet k babici na drugi konec Slovenije. Jaz, moj dragi in najina razbojnika. Stara sem 29 let in imam poleg službe še trilijon drugih obveznosti. Največja obveznost sta moja dva otroka. Pridem iz službe, v kovček številka 1 zložim štiri spodnje dele trenirk, ene kavbojke, dva puloverja, štiri majice z dolgimi rokavi, štiri majice s kratkimi rokavi, štiri spodnje hlače, štiri pare nogavic, dve pižami, debelejšo jakno (če bo mrzlo), vetrovko (če bo toplo, ampak bo pihalo), brezrokavnik (če bo toplo brez vetra, vendar premrzlo samo za majico), copate in teniske. Za velikega M. Ponovim vajo za malo M, vendar dodam še: paket plenic, ninice za spanje, krpice za umivanje, tanko dekico za v voziček, debelo dekico za v voziček. V manjši kovček zložim dve majici za dragega, dve majici zame, ene kavbojke zanj, nobenih zame (edine, ki so mi prav, imam že na sebi, op.p.), spodnje perilo, pulover za njega, jopico zame. Pozabim na nogavice. V kozmetično torbico napakiram štiri zobne ščetke, krtačo za lase, sprej za lase, kremo za obraz za otroke, vlažne robčke, tonik zase, britvico za dragega, trdo milo za otroka, tuš gela za naju. Pozabim puder in maskaro zase. V torbico z nujnimi medicinskimi pripomočki spakiram ampule fiziološke tekočine, aspirator za nos, termometer, svečke proti vročini, mazilo materine dušice, claritin in obliže. Poiščem dovolj velik nahrbtnik, v katerega lahko spravim dva zvezka za risanje, pobarvanko, štiri knjige s pravljicami za lahko noč, karte, osem avtomobilčkov, plastičnega dojenčka, dudo in flaško za tega istega dojenčka, tetris, baby smart phone in druge majhne plastične igračke, ki jih lahko zatlačim v zadnje špranje nahrbtnika, preden ga neprodušno zaprem. Vzamem baby bag, v katero dam dve steklenici z vodo, dve banani, dve jabolki, plazma piškote, devet dud, robčke, dve plenici (za urgentne primere), telefon in denarnico. Oblečem sebe, pripravim sveže obleke za velikega M (ki se obleče sam, zmaga!), previjem in preoblečem malo M, nergam dragemu, naj se končno že obleče in znosi stvari v avto, preprečim manjšo nesrečo v kuhinji, ko si mala M postreže s kozarcem pomarančnega soka, ki smo ga pustili preblizu roba mize. Še enkrat preoblečem malo M, ker je bila vsa polita, jo obujem, zavežem vezalke velikemu M, vse tri preganjam iz stanovanja. Morala bi se še enkrat stuširati in preobleči, ker sem po vsem tem že s krogi pod pazduho, ampak ni več časa. Stvari postavim pred vhodna vrata, z otroki in možem vred. Iščem ključe. Po desetminutnem iskanju jih s skupnimi močmi najdemo v sobi male M, zakopane pod kupom plišastih igrač. Baje so šli ˝nina nanat˝. Končno zaprem vhodna vrata in zaklenem za seboj. Na poti proti avtu se spomnim, da sem pozabila fotoaparat. Ah, pozabi, ne grem nazaj. Posedem otroka v avto, oba pripnem in lahko gremo! Končno! Speljemo iz parkirišča, ko se spomnim, da sem pozabila obe zdravstveni kartici za otroka. Ok, po to moram nazaj! Odklenem vrata, vzamem kartici IN fotoaparat. Zaklenem, nato pa se z nasmeškom na ustih in s pustolovščino pred sabo odpeljem(o) na dvodnevno relaksacijo.
To je pustolovščina drugačne sorte, ampak vseeno v pravem pomenu besede! Na pol poti se spomnim, da sem pozabila polnilec za telefon. Nič hudega, bom pa dva dni nedosegljiva.

xoxo, Nilijuška

Arts & crafts z otroki

Pri velikem M sem pred leti z entuziazmom odhitela v trgovino ter nakupila vse, kar so imeli za ustvarjanje s prstnimi barvami: child friendly barve, risalni blok, bleščice in ostale dodatke za dekoracijo. Eno lepo dopoldansko soboto, ko je bil moj (takrat) dvoletnik spočit in sit, sem na plano privlekla ves material, otroka oblekla v bojno opremo (mojo staro majico, na katero bi lahko zlival barve, če bi želel) in ga posadila v stolček za mizo. Vse stvari sem mu pokazala in zraven navdušeno juškala, da bi mu pokazala, kako fino fajn je tole ustvarjanje z mamico. Med spremljanjem predstavitve je imel še hraber izraz na obrazu, ko pa sem mu hotela pomočit prst v barvo, se mu je od gnusa (resnično!) stvar tako zamerila, da sem uspela samo s svojim prstom napisat njegovo ime, potem sva pa kar zaključila. Ni pogojev, da bi ga lahko prepričala v packanje!

Tri leta kasneje sem vseeno poskusila svojo srečo še enkrat in mali M pokazala te čarobne pisane prstne barve (seveda nove, ker so se tiste stare vmes že sesirile), ker sem imela občutek, da bo pri njej obratno in bo z užitkom ustvarjala. In res! Celo tubo barve si je zlila na dlani, barvo vtirala v kožo kot losjon, da ji je tekla do komolcev, nato pa z rokami segla med lase in si našamponirala glavo kot profesionalna manekenka v reklami za šaumo. Pri enem letu starosti! Risalni blok je spet ostal prazen, zato sem ga pospravila na dno omare za moje ustvarjalske podvige, če me nekoč zagrabi slikarska sila.

Druga stvar je plastelin. S plastelinom bi veliki M ustvarjal točno vsako nedeljo popoldne sredi sveže spucane in pološčene jedilnice, da lahko cel večer namesto ležanja pred tv-jem izkoristim za kraspanje strjenega plastelina iz parketa. Ampak on vsaj oblikuje figurice, avtke, gradi hiše iz njega, mala M ga namesto tega na skrivaj (tako misli ona) je kot čokoladno roladico.

Ko pridejo prazniki (sploh božič in velika noč), je obvezna peka piškotov ali barvanje jajc z otroki. Čeprav je zadnji božič izgledal tako, da je veliki M izdeloval ninja želve in transformerje iz testa, mala M pa je na tleh pobirala ostanke in jih veselo jedla. Čestitk ob praznikih ne pošiljamo iz preprostega razloga: zato, ker če bi se spravili vsi skupaj ustvarjati domače čestitke, bi na koncu jaz sama risala, barvala, pisala po papirju, medtem ko bi eden rajši gledal risanke ali gradil avtocesto iz barvic, druga pa sedela pod mizo in iskala drobtine.

Ampak kljub vsem travmam, ki jih doživljam (moja OCD nagnjenost si zasluži samostojen prispevek, zato pustimo to temo ob strani), ob vsakem prazniku izdelujemo nekaj, kar se za tisti praznik spodobi. In za letošnjo Veliko noč ni bilo nič drugače. Veliki M se je oblekel v Batmana (pustni kostum je baje potrebno amortizirati do skrajnosti, preden ga preraste), malo M pa sem oblekla v svojo staro majico - če bi slučajno spet želela uprizoriti slaven šauma prizor.

Jajčka smo pobarvali v različne barve in ko so se posušila, smo jih s prstnimi barvami (jup, prstne barve se najlepše izperejo iz oblačil, obraza, rok, las... Zvito, ne? Pravzaprav so me izkušnje pripeljale do tega spoznanja..) in čopiči popestrili, da so bili skoraj za v izložbo. Ker smo bili povabljeni na velikonočno kosilo, smo spekli še pletenico (no, Nekdo je spekel pletenico - ostali smo bili zraven za moralno podporo) in v sredino položili umetnine od jajčk.

Praznično ustvarjanje je stvar, ki bi jo rada ohranjala naprej - še takrat, ko bom imela vnuke in pravnuke (in prapravnuke, ki jih bom sigurno dočakala). Ni lepšega kot to, da otroku rečeš, da bo kmalu Velika noč in s svetlečimi očmi vzklikne: ˝Jajčka bomo barvaliii!!!˝ Po koncu ustvarjanja sicer vedno ostane bojno polje, ki ga moram jaz počistiti. V zameno jima zato pojem vsa čokoladna jajca, ki jima jih zajček prinese. Zlobna mami? Ne bi rekla, prej podjetna! In vsekakor skrbna - preveč čokolade škodi! :)

xoxo, Nilijuška