Trebuh tak, da ga še komaj nosim. Ko pridem izza ovinka, najprej opaziš trebuh, potem dolgo nič in na koncu mene, takšna sem že! Nobene nosečniške hlače mi niso več prav, razen tistih, ki sem jih kupila na razprodajah pred nekaj meseci (še dobro, da sem takrat spregledala velikost) in so mi bile dve številki prevelike - do sedaj! Če ne grem kmalu rodit, bodo razpadle od nošenja in pranja na vsake dva dni (bog ne daj, da si jih čez dan umažem, druga opcija so samo še bikinke), po šivih že grozijo, da se bodo vdale. Nosim puloverje mojega dragega in poslušam, kako mu bom še te zadnje cunje, kar jih ima, raztegnila. Obuvam se z muko in si vsakič mrmram lep venček zbornih besed, ko tlačim nogo v škornje. Rajši ne bi šla na pregled! Zima je, bunda me tišči že povsod, celo v ramah. Vseeno grem, ker mi bo zdravnica sigurno rekla, naj se kar napotim proti porodnišnici. Danes mora bit ta dan!
Sedim v čakalnici, ko mimo mene pride medicinska sestra. ˝Kaj pa vi tukaj?˝ Začudeno me pogleda. ˝Vas smo za današnji termin odjavili, ker ste baje že rodila.˝ Ne vem, če bi se na ves glas smejala ali se razjokala. ˝Nope, še zmeraj sem kinderjajček.˝ Priletna nadomestna ginekologinja je sama od sebe domnevala, da sem že rešena nosečniških muk - statistika baje kaže, da skoraj vse nosečnice, ki so imele zahtevno abdominalno operacijo v času nosečnosti, rodijo (veliko) pred rokom. Ja, srečna jaz, ki zmeraj izvisim pri statistikah. V resnici srečna, da sva dočakali rok, ampak blazno nesrečna že en dan za tem. Brazgotina na trebuhu me tako peče od pritiska, da bi lahko znorela. Vse ostalo je v enaki meri grozljivo, telo pač kriči po odrešitvi. Ko je dovolj, je dovolj in listek o evakuaciji je že poštempljan, gremoooo!!! Ginekologinji odjamram svoje in v očeh ji vidim, da ji je žal, da me je sploh vprašala po počutju. Vseeno se mi smeji in mi reče, da še nikoli ni srečala tako visoko porodno motivirane nosečnice. Jaz pa si samo želim končno spoznati ta mali obrazek, jo stisniti k sebi... in se spraviti nazaj v več kot ene hlače (ne naenkrat, se razume) in predvsem lastne puloverje! Po pregledu se skobacam v avto in dragemu rečem: ˝Pozabi porodnišnico, grem domov pucat okna in hodit po štengah, nekaj od tega BO pomagalo!˝
28. januar je odšel tako kot je prišel. Tistih osem stopnic, kar sem jih imela na razpolago, je bilo v naslednjih dnevih prehojenih neštetokrat. Okna so se tako svetila od vsakodnevnega drgnjenja, da si potreboval sončna očala, ko si šel mimo. Ponovno sem oprala in zlikala vse mini cotke, pripravljene za malo bitje, ker se je v tem času že sigurno vse skupaj zaprašilo do nezavesti, pa čeprav so bile spravljene v omari. Odkrila sem dvajset novih receptov za sladice in vseh dvajset tudi naredila - na koncu pa še sama pojedla. Telefon sem dala na tiho - drugače bi morala 24/7 druge tolažiti zaradi dejstva, da ŠE ZMERAJ nisem rodila.
No, torej? Kdaj je napočil težko pričakovani dan? V naslednjem prispevku vam zaupam... Sigurno enkrat do marca ;)
xoxo, Nilijuška
p.s.: Vse fotke v tem prispevku je ustvarila vsestranska umetnica in moja čudovita prijateljica Macolina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar