Po eni strani blazno strašljiva zadeva, če človek začne preračunavat, koliko v 30 letih preplačaš dejansko kupnino, po drugi strani sva pa v osmih letih, odkar sva začela s skupnim življenjem, številnim lastnikom stanovanj plačevala njihove kredite z najemninami. V bistvu bi imela poplačanega že skoraj tretjino kredita, če bi že v štartu vedela, da ne bova mogla eden brez drugega in na vrat na nos kupila stanovanje. Kar seveda ni realno in še dobro, da ga nisva! Takrat kaj več od garsonjere ne bi mogla skup vržt in si ne želim niti predstavljat, kako bi izgledalo, da bi na 20 kvadratih štirje hodili eden po drugem. Če bi še zmeraj živeli v tej isti garsonjeri, se razume. Kar sigurno ne bi. Ker bi se nam vsem zmešalo. Veliki M že od časa novorojenčka nikoli ni želel spati z nama v postelji in je zahteval svoj mir in tišino. Mala M pa je nasploh zahtevna mala diva, ki drugje kot v svoji sobi z neprodušno zaprtimi vrati in zastrtimi okni, ki ne prepuščajo ne svetlobe in ne hrupa, ne more spati. Naša kraljična na zrnu graha, in to na steroidih.
Kakorkoli, nakup stanovanja. Dejansko sem zadnja 4 leta konstantno spremljala vse nepremičninske portale in nikoli mi ni bilo nič pretirano všeč. Popravek: tisto, kar mi je bilo blazno všeč, je bilo totalno izven najinih zmožnosti. Če poznate Keeping up with the Kardashians? No, nekaj v tem smislu! Ko pa sem spomladi zopet brskala med ponudbami, mi je v oči padlo stanovanje na top lokaciji. Še isti dan sem se z agentko zmenila za ogled - zihr je zihr! In že ko sem stopila skozi vhodna vrata, mi je nekaj reklo 'welcome to your casa!'. Za stanovanje sva se mogla kar zagrebst, ker je bilo povpraševanje veliko. Tako sva tisti večer sedela na terasi (najemniški!) in ob dveh kozarcih Isteniča opogumljala eden drugega za ta majhen korak za človeštvo, a velik za najine bančne račune.
Po vseh kolobocijah z banko in zavarovalnico sva julija tresočih rok (od sreče in panike hkrati - to se človeku zgodi samo pri nakupu stanovanja in ob rojstvu prvorojenca, ko si ves vzhičen od silne sreče, hkrati pa paničen ob dejstvu, da je to tvoje for good in ni več povratka) prevzela ključe NAŠEGA domeka. Samo da ta domek takrat ni bil nič drugega kot popolnoma prazno stanovanje. Pardon, v kopalnici je bil zmontiran wc. Pa umivalnik, za katerega bi bilo bolje, če ne bi obstajal. Grd. Grd, grd, grd. Tak neverjetno navaden, bel, pritrjen na steno, bolničarski. In ker je bil že zmontiran, nisem uspela dragega prepričat, da bi kupila novega. Itak, zapravljat ne smemo. Ker nam ni več nič ostalo. K sreči sva bila vseh preteklih osem let pridna zapravljivca za pohištvo in sva imela večino stvari že ready steady go. Spalnica - check. Jedilnica - check. Dnevna soba - z manjšimi popravki (beri: kavč sva razkosala na dva dela in enega vrgla na smetišče) check. Otroški sobi - za silo check. Kuhinja - neobstoječa.
V 14 dneh sva uspela spakirat kompletno najemniško stanovanje, pokitala in pobelila stene (poganjalčki in podobna prevozna sredstva pač terjajo svoj davek), v enem dnevu preselila vso pohištvo (hvala za vse dodatne roke!) in se s super mini dojenčico ter skoraj petletnikom preselila na svoje. Med škatle. Brez kuhinje. Ampak ponosna ko vaška petelina. Začasno kamp kuhinjo sem si ustvarila kar na balkonu, ker v prostoru, kjer naj bi dejansko stala kuhinja, ni bilo prostora niti za en stol. Morje škatel. Sploh ne vem, kje sem vse to prej imela?! Jedli smo karkoli, kar ni zahtevalo kakšne blazne predpriprave. Dojenčici je za vse obroke zadostovala mama, ostali smo imeli na meniju 'lahko poletno hrano', na primer nektarine. Zdrave, polne vitaminov pa še samo do kopalnice si stopil, da si jih umil pod vodo in pojedel brez da bi potreboval krožnik ali pribor. Zmaga!
Po dveh tednih glodanja nektarin, smo šli k sreči na dopust. V popolnoma opremljen apartma s po meri narejeno kuhinjo in lepim umivalnikom v kopalnici. Kuhala sem od zore do mraka, še nikoli tako zavzeto kot takrat. Najbrž ne rabim poudarjat, da nektarin ves dopust nismo jedli.
Po nekaj mesecih smo se uspešno ugnezdili, sedaj me pa čaka tisti manj naporen del - dekoriranjeee! Počasi in vztrajno, pravijo. Mogoče celo kak prispevek na temo opremljanja otroških sobic 'on the budget' naredim ;)
xoxo, Nilijuška
Ni komentarjev:
Objavite komentar