Biti mama dvema.

Zadnjič me je znanka (ki ima enega otroka) vprašala, kako je sedaj, ko imam dva. Sem si vzela sekundo za premislek, ker me kaj takšnega še nihče prej ni vprašal. Potem pa sem izustila, da sem imela pri enem otroku občutek, kot da imam pač enega. Zdaj ko imam pa dva, se mi pa zdi, kot da jih vzgajam 15. Najbrž se mi mame s petnajstimi ta trenutek gromko smejijo, ampak resnično se vsakodnevno zalotim, kako se od jutra do naslednjega jutra ukvarjam s trmastim petletnikom in divo dojenčico, brez da bi vmes imela vsaj štiri minute zase. Še ko grem v kopalnico, se zgodi katerikoli od naslednjih scenarijev: za mano pride veliki M, ki ga ravno takooo tišči lulat, da ni mogoče zdržati niti sekunde več. Ali pa previdno odložim spečo malo M v košek, v panterskem skoku skočim iz dnevne sobe, potiho kot duh stopicljam proti kopalnici in takoj naredim oster ovinek nazaj proti dnevni, ker se v točno tisti sekundi, ko primem kljuko od kopalnice, diva začne dreti na vso grlo. Velikokrat pride tudi dragi s to isto vreščečo malo M v rokah in med mojim hitrim tuširanjem prislonjen na vrata tuš kabine kaže mali M njeno mamico - dete takrat postane samo še za dve stopnji bolj histerično, ker me gleda, dejansko pa ne more do mene. Že na začetku je ugotovila, da če dobro hlini skorajšnjo zadušitev zaradi solz, bom sigurno hitreje prišla do nje kot sicer. Lisica prve klase, ampak saj jo je za razumet.

Marsikomu se zdijo to brezzvezne malenkosti. Saj ko tako razmišljam, sigurno ni konec sveta, če trenutno nimam časa zase. Ampak vseeno je utrujajoče biti 24/7 samo mama in ne več vse ostalo, za kar se imam ali pa sem se imela. Zato sem po štirih mesecih od rojstva male M en večer dragemu obelodanila, da si bom vsak dan vzela deset minut zase, pa če se stene okoli nas podrejo od huronskega dretja in ihte po mami.

Prvi dan je bil dokaj uspešen. Odločno sem prikorakala s sito in previto dojenčico v naročju v dnevno sobo, jo položila dragemu v roke, prižgala risanke za velikega M in se odpravila v kopalnico. Odprla sem pipo v kadi z namenom privoščiti si desetminutno carefree kopel - in zaspala na tleh med čakanjem na polno kad! Zbudilo me je trkanje po vratih (precej odločno trkanje, ko smo že pri tem) pol ure kasneje. Zmagoslavno naspana sem odprla vrata, oba otroka pobasala z mano vred v polno kad in se zabavala ob veselih vzklikih mojih dveh sreč.

Naslednji dan nisem hotela reskirat, zato sem vse družinske člane preselila v otroško  sobo na deset minut kvalitetnega druženja, medtem ko bi jaz v dnevni sobi spila belo kavo in poklicala najboljšo prijateljico, ki je mimogrede dva meseca pred mano rodila prvorojenca in je bila na isti valovni dolžini. No, ona tisti trenutek ni imela svojih deset minut v dnevu, zato sva pogovor začeli in končali v desetih sekundah, po dveh požirkih kave mi je pa postalo še slabo (kave nisem pila že par mesecev in ne vem, zakaj si nisem raje natočila čaja za dojenje, ki je bil sigurna varianta?!), zato sem zlila vse skupaj v korito in preostalih osem minut preživela na stranišču.

Vsak naslednji poskus je bil klavrn, dokler nisem dojela, da trenutno pač nisem jaz tista, ki odloča o tem, kdaj in kako bom porabljala te svoje ˝žute minute˝. Od takrat naprej je tako, da kak dan (z dnevom mislim vseh 24 ur, kar jih dan premore) nimam niti sekunde zase, drug dan pa je moja cela dolga ura, ko lahko ležim na kavču, medtem ko malo dete spokojno spi zraven mene, veliki M ustvarja svoj scrapbook, dragi pa kuha kakšno novo specialiteto (jup, tudi zato sem ga vzela ;) ).

In ko takrat pomislim, kako je z dvema otrokoma? Naporno in čudovito hkrati. In ne bi si želela spremeniti niti ene same samcate stvari.

xoxo, Nilijuška