Leta 2010, ko sem kot sveže pečena srečka nosečka prebirala forume, knjige in revije za nosečke/mame, se z dejstvom, da bom morala dojiti, sploh nisem ukvarjala. Logično je bilo, da bom dojila in pika. V literaturi tudi nisem zasledila nobenih filozofij in nasvetov glede tega. Ko se je veliki M rodil, se je že prvo noč začela agonija zaradi joške. Dete lačno, jaz mu stalno silila v obraz, čeprav je vsakič ko se je dokopal do mene in zagrabil, zaspal kot ubit. Tri dni v porodnišnici, pa je bilo stanje z vsakim dnem in nočjo slabše. Kar veliko je izgubil na teži, jaz pa nisem spravila iz sebe niti kaplje. Medicinske sestre so bile dokaj nerazpoložene za te moje težave in so ob vsakem mojem vprašanju odgovorile, da bo mleko že prišlo, ko bo čas in naj ga samo pristavljam k sebi. Enostavno, kajne? NE! Razpokane, krvaveče, razbolene bradavice, ki niso prenesle niti dotika, kaj šele sesanja živčnega in lačnega novorojenčka, ki pa se je kljub lakoti zmeraj zazibal v spanec, čim sem ga položila k sebi. Njegova diagnoza (po besedah sestre v porodnišnici): lenušček. Moja diagnoza (lastna): suša prve klase. Tretji dan sem celi vojski sester s črpalko dokazovala, da ne priteče niti ena kaplja po pol ure izčrpavajočega črpanja. In takrat je končno dobil flaško, se najedel in pomirjen zaspal.
Kakor hitro sem lahko, sem odšla domov, z odpustnico v roki, kjer je pisalo, da je otrok ob odpustu polno dojen. Haha, šala in pol. Nato sem se ves mesec ubadala s pristavljanjem ob vsakem obroku in rezultat je bil vedno isti: on je zaspal, čim me je zavohal, o kakem mleku pa še zmeraj ni bilo ne duha ne sluha. Z namenom spodbujanja laktacije sem si seveda črpala, pa sem po celem dnevu v steklenički nabrala 15 ml. Kar je skoraj enako nič. Glede na to, da je že takoj prvi teden pri obroku spil 60 ml adaptiranega mleka.
V tistem mesecu sem doživljala celo mavrico občutkov: poporodno hormonsko dogajanje, začinjeno s fizičnim okrevanjem in nezmožnostjo dojenja, zraven pa še slap kritik okolice, ker je bil otrok na flaši. Obtožujoči pogledi in siljenje v dojenje s strani patronažne sestre in vsakega neznanca, ki me je v trgovini najprej vprašal, če dojim. Resno? Kaj pa če bi vprašali najprej, kako je otroku ime? In bi mi oni povedali svoje davčne številke, datume rojstva in prehranjevalne navade? Da se vsaj malo bolj osebno spoznamo. Po nekaj tednih muk me je dragi rešil s preprostim stavkom: Dovolj je bilo. Ker je vse skupaj postalo že depresivno. Šele po tem, ko sem si priznala, da enostavno ne gre in da je otrok čisto ok tudi če je na flaši, sem lahko začela uživati v materinstvu. Se fokusirati na vse druge stvari, gledati svojega otroka, kako se razvija, raste in spoznava svet okoli sebe. V trgovini sem ob vprašanju neznanca, ali dojim, odgovorila: Absolutno, polno je dojen! In vsak je takoj komentiral, da se to takoj opazi, ker zgleda tako zdrav in zadovoljen dojenček. Naj jim bo, kajne? Sigurno so zaradi tega vsi lažje spali.
Pri mali M sem se zadeve lotila bolj načrtno. V nosečnosti sem veliko brala na to temo, največ odgovorov in nasvetov sem našla na Facebook strani in v istoimenski knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje. Mislim, da sta k dejstvu, da sem drugič lahko dojila, pripomogla predvsem moja ozaveščenost o tej temi in drugačen porod. Pa dejstvo, da sem si rekla, da bom dala vse od sebe, da nama dojenje uspe, hkrati pa se ne bom počutila krive, če nama slučajno ne bi. Sproščenost v tem zavedanju je obrodila sadove. Pa tudi če jih ne bi - še vedno vem, kaj bi sredi merkatorja rekla sosedovem Francu.
xoxo, Nilijuška
Ni komentarjev:
Objavite komentar