Prve črke.

Tale blog pišem predvsem iz enega sebičnega razloga. Da bom nekoč lahko brala, kaj vse smo doživeli in preživeli, ker se bojim, da če ne bo nikjer zapisano, tudi v mojih možganih ne bo dolgo ostalo. Jup, temu se reče goldfish memory. In imam ga (ali bolje rečeno nimam?) že od moje prve nosečnosti. Kar neverjetno, kaj se zgodi s prej popolnoma funkcionalnimi možgani, ko na njih začnejo vplivat hormoni. Baby brains v vsej njihovi veličastnosti! Tisti, ki tega niso nikoli doživeli, se težko poistovetijo, druge mamice pa najbrž lahko vprašam Who's with me?
Če človeški možgani delujejo na 10% (se mi zdi, da sem nekoč zasledila na discoveryju, ali pa se motim), potem mi je padla zmogljivost med prvo nosečnostjo na kakšnih 7%, med drugo nosečnostjo pa definitivno na mizerne 3%. In ker zaenkrat vse ostale življenjske funkcije delujejo, očitno najbolj trpi spomin. Resnično vsakodnevno sama sebe presenečam s tem, kako daleč seže moja sposobnost ne-pomnjenja podatkov. Šele ko gledam fotografije za nazaj (tri leta ali tri tedne nazaj, no difference!), se spet spomnim doživetij, pa vendar mi včasih manjkajo podrobnosti - tiste anekdotne malenkosti, ki bi jih bilo vredno kar zapisati.

Pišem tudi zato, ker bosta moja otroka nekoč odrasle osebice in jima bo (mogoče) zanimivo brati, kaj vse je njuna mama počela/ustvarjala/razmišljala stoletja nazaj. Vsaj jaz bi z največjim veseljem prebirala mamine zapise iz časov mojega odraščanja - čeprav resnici na ljubo ima moja mama odličen spomin in mi večkrat servira kaj zanimivega (ali pa sramotnega, odvisno od situacije) iz tistih časov.

Tretji razlog mojih zapisov pa je preprosta želja, da z mojimi zapisi v bralcu za sekundo ali dve vzbudim kakšno pozitivno čustvo, ga nasmejem, navdušim za kakšno novo stvar ali pa mu dam vedeti, da nas je več takih junakov, ki imamo življenje kilometre daleč od popolnih instagramskih objav - da so lajf vzponi, padci, grenke izkušnje, sladke radosti, komplicirana vzgoja otrok, občutki občasne nemoči, časi zadovoljstva, ogromno ljubezni, včasih premalo potrpežljivosti, dobronamernih napačnih odločitev in vsega vmes.

Ampak vsekakor to delam najbolj zase, se razume. Ker tudi vsi sudokuji in križanke tega sveta ne rešijo več tistih možganskih celic, ki sta si jih (precej očitno) moja dva razbojnika (ki ju ljubim) prilastila.

xoxo, Nilijuška