Retrospektiva #1

28. januar 2015... Ura je 6.00. Nič. Popolnoma nič. Dragi se leno pretegne zraven in ko odpre oči, se ustraši, ko za dobro jutro uzre moj nasršen obraz. ˝Kaj?? Pokličem v službo, da me ne bo??˝ ˝A se ti zdi?!˝ Vstanem, kakor hitro lahko v vsej svoji okornosti in odracam v kuhinjo. Mogoče me kava spravi v boljšo voljo. Med čakanjem, da voda zavre, pogledam navzdol. ˝Hej, ti! Kako se bova zmenili??˝ Nič. Dete v trebuhu spi svoj lepotni spanec in en dan po predvidenem roku je vse mirnejše, kot je bilo kadarkoli prej. Nemogoče! Vsi zdravniki tega sveta so mi od petega meseca nosečnosti, ko sem bila urgentno operirana zaradi vnetja slepiča, grozili s prezgodnjim porodom. In ves čas od operacije sem ležala in čuvala to zlato dete, držala pesti, da nama uspe do zadnjega meseca. Sedaj pa čez rok! Doma so me že par mesecev prej dražili, da bom sigurno rodila februarja, pa sem se zgražala, kako lahko na kaj takega sploh pomislijo.

Trebuh tak, da ga še komaj nosim. Ko pridem izza ovinka, najprej opaziš trebuh, potem dolgo nič in na koncu mene, takšna sem že! Nobene nosečniške hlače mi niso več prav, razen tistih, ki sem jih kupila na razprodajah pred nekaj meseci (še dobro, da sem takrat spregledala velikost) in so mi bile dve številki prevelike - do sedaj! Če ne grem kmalu rodit, bodo razpadle od nošenja in pranja na vsake dva dni (bog ne daj, da si jih čez dan umažem, druga opcija so samo še bikinke), po šivih že grozijo, da se bodo vdale. Nosim puloverje mojega dragega in poslušam, kako mu bom še te zadnje cunje, kar jih ima, raztegnila. Obuvam se z muko in si vsakič mrmram lep venček zbornih besed, ko tlačim nogo v škornje. Rajši ne bi šla na pregled! Zima je, bunda me tišči že povsod, celo v ramah. Vseeno grem, ker mi bo zdravnica sigurno rekla, naj se kar napotim proti porodnišnici. Danes mora bit ta dan!

Sedim v čakalnici, ko mimo mene pride medicinska sestra. ˝Kaj pa vi tukaj?˝ Začudeno me pogleda. ˝Vas smo za današnji termin odjavili, ker ste baje že rodila.˝ Ne vem, če bi se na ves glas smejala ali se razjokala. ˝Nope, še zmeraj sem kinderjajček.˝ Priletna nadomestna ginekologinja je sama od sebe domnevala, da sem že rešena nosečniških muk - statistika baje kaže, da skoraj vse nosečnice, ki so imele zahtevno abdominalno operacijo v času nosečnosti, rodijo (veliko) pred rokom. Ja, srečna jaz, ki zmeraj izvisim pri statistikah. V resnici srečna, da sva dočakali rok, ampak blazno nesrečna že en dan za tem. Brazgotina na trebuhu me tako peče od pritiska, da bi lahko znorela. Vse ostalo je v enaki meri grozljivo, telo pač kriči po odrešitvi. Ko je dovolj, je dovolj in listek o evakuaciji je že poštempljan, gremoooo!!! Ginekologinji odjamram svoje in v očeh ji vidim, da ji je žal, da me je sploh vprašala po počutju. Vseeno se mi smeji in mi reče, da še nikoli ni srečala tako visoko porodno motivirane nosečnice. Jaz pa si samo želim končno spoznati ta mali obrazek, jo stisniti k sebi... in se spraviti nazaj v več kot ene hlače (ne naenkrat, se razume) in predvsem lastne puloverje! Po pregledu se skobacam v avto in dragemu rečem: ˝Pozabi porodnišnico, grem domov pucat okna in hodit po štengah, nekaj od tega BO pomagalo!˝

28. januar je odšel tako kot je prišel. Tistih osem stopnic, kar sem jih imela na razpolago, je bilo v naslednjih dnevih prehojenih neštetokrat. Okna so se tako svetila od vsakodnevnega drgnjenja, da si potreboval sončna očala, ko si šel mimo. Ponovno sem oprala in zlikala vse mini cotke, pripravljene za malo bitje, ker se je v tem času že sigurno vse skupaj zaprašilo do nezavesti, pa čeprav so bile spravljene v omari. Odkrila sem dvajset novih receptov za sladice in vseh dvajset tudi naredila - na koncu pa še sama pojedla. Telefon sem dala na tiho - drugače bi morala 24/7 druge tolažiti zaradi dejstva, da ŠE ZMERAJ nisem rodila.

No, torej? Kdaj je napočil težko pričakovani dan? V naslednjem prispevku vam zaupam... Sigurno enkrat do marca ;)

xoxo, Nilijuška

p.s.: Vse fotke v tem prispevku je ustvarila vsestranska umetnica in moja čudovita prijateljica Macolina.

Najbolj naravna stvar na svetu.

Tisti, ki je rekel, da je dojenje najbolj naravna in enostavna stvar na tem svetu, si zasluži brco v rit. Poiskala bi ga in mu ob dolgi kavi zlajala vse svoje frustracije okoli te teme, ki se zadnje čase tudi vsepovsod po socialnih medijih pojavlja v smislu promocije dojenja na javnem mestu in na splošno veliko bolj promovira kot nekaj let nazaj - hura za to! Ampak tale post ni nastal iz tega razloga. Hotela sem se razpisati o mojih doživljanjih in tegobah dojenja, ker me je vse skupaj po rojstvu prvega otroka spravilo na rob živčnega zloma.

Leta 2010, ko sem kot sveže pečena srečka nosečka prebirala forume, knjige in revije za nosečke/mame, se z dejstvom, da bom morala dojiti, sploh nisem ukvarjala. Logično je bilo, da bom dojila in pika. V literaturi tudi nisem zasledila nobenih filozofij in nasvetov glede tega. Ko se je veliki M rodil, se je že prvo noč začela agonija zaradi joške. Dete lačno, jaz mu stalno silila v obraz, čeprav je vsakič ko se je dokopal do mene in zagrabil, zaspal kot ubit. Tri dni v porodnišnici, pa je bilo stanje z vsakim dnem in nočjo slabše. Kar veliko je izgubil na teži, jaz pa nisem spravila iz sebe niti kaplje. Medicinske sestre so bile dokaj nerazpoložene za te moje težave in so ob vsakem mojem vprašanju odgovorile, da bo mleko že prišlo, ko bo čas in naj ga samo pristavljam k sebi. Enostavno, kajne? NE! Razpokane, krvaveče, razbolene bradavice, ki niso prenesle niti dotika, kaj šele sesanja živčnega in lačnega novorojenčka, ki pa se je kljub lakoti zmeraj zazibal v spanec, čim sem ga položila k sebi. Njegova diagnoza (po besedah sestre v porodnišnici): lenušček. Moja diagnoza (lastna): suša prve klase. Tretji dan sem celi vojski sester s črpalko dokazovala, da ne priteče niti ena kaplja po pol ure izčrpavajočega črpanja. In takrat je končno dobil flaško, se najedel in pomirjen zaspal.

Kakor hitro sem lahko, sem odšla domov, z odpustnico v roki, kjer je pisalo, da je otrok ob odpustu polno dojen. Haha, šala in pol. Nato sem se ves mesec ubadala s pristavljanjem ob vsakem obroku in rezultat je bil vedno isti: on je zaspal, čim me je zavohal, o kakem mleku pa še zmeraj ni bilo ne duha ne sluha. Z namenom spodbujanja laktacije sem si seveda črpala, pa sem po celem dnevu v steklenički nabrala 15 ml. Kar je skoraj enako nič. Glede na to, da je že takoj prvi teden pri obroku spil 60 ml adaptiranega mleka.

V tistem mesecu sem doživljala celo mavrico občutkov: poporodno hormonsko dogajanje, začinjeno s fizičnim okrevanjem in nezmožnostjo dojenja, zraven pa še slap kritik okolice, ker je bil otrok na flaši. Obtožujoči pogledi in siljenje v dojenje s strani patronažne sestre in vsakega neznanca, ki me je v trgovini najprej vprašal, če dojim. Resno? Kaj pa če bi vprašali najprej, kako je otroku ime? In bi mi oni povedali svoje davčne številke, datume rojstva in prehranjevalne navade? Da se vsaj malo bolj osebno spoznamo. Po nekaj tednih muk me je dragi rešil s preprostim stavkom: Dovolj je bilo. Ker je vse skupaj postalo že depresivno. Šele po tem, ko sem si priznala, da enostavno ne gre in da je otrok čisto ok tudi če je na flaši, sem lahko začela uživati v materinstvu. Se fokusirati na vse druge stvari, gledati svojega otroka, kako se razvija, raste in spoznava svet okoli sebe. V trgovini sem ob vprašanju neznanca, ali dojim, odgovorila: Absolutno, polno je dojen! In vsak je takoj komentiral, da se to takoj opazi, ker zgleda tako zdrav in zadovoljen dojenček. Naj jim bo, kajne? Sigurno so zaradi tega vsi lažje spali.

Pri mali M sem se zadeve lotila bolj načrtno. V nosečnosti sem veliko brala na to temo, največ odgovorov in nasvetov sem našla na Facebook strani in v istoimenski knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje. Mislim, da sta k dejstvu, da sem drugič lahko dojila, pripomogla predvsem moja ozaveščenost o tej temi in drugačen porod. Pa dejstvo, da sem si rekla, da bom dala vse od sebe, da nama dojenje uspe, hkrati pa se ne bom počutila krive, če nama slučajno ne bi. Sproščenost v tem zavedanju je obrodila sadove. Pa tudi če jih ne bi - še vedno vem, kaj bi sredi merkatorja rekla sosedovem Francu.

xoxo, Nilijuška          

Gremo mi na svoje!

Ko sem se vsem mojim kolegicam pohvalila, kako blazno je sedaj fajn, da smo končno vsi uskladili svoje planete med sabo in doma super funkcioniramo po prihodu dojenčice par mesecev nazaj, sva z dragim vse skupaj uničila. Sprejela sva namreč odločitev vseh odločitev, in sicer da postaneva ponosna lastnika 30-letnega kredita. Z drugimi besedami: čas je za lastno stanovanje!

Po eni strani blazno strašljiva zadeva, če človek začne preračunavat, koliko v 30 letih preplačaš dejansko kupnino, po drugi strani sva pa v osmih letih, odkar sva začela s skupnim življenjem, številnim lastnikom stanovanj plačevala njihove kredite z najemninami. V bistvu bi imela poplačanega že skoraj tretjino kredita, če bi že v štartu vedela, da ne bova mogla eden brez drugega in na vrat na nos kupila stanovanje. Kar seveda ni realno in še dobro, da ga nisva! Takrat kaj več od garsonjere ne bi mogla skup vržt in si ne želim niti predstavljat, kako bi izgledalo, da bi na 20 kvadratih štirje hodili eden po drugem. Če bi še zmeraj živeli v tej isti garsonjeri, se razume. Kar sigurno ne bi. Ker bi se nam vsem zmešalo. Veliki M že od časa novorojenčka nikoli ni želel spati z nama v postelji in je zahteval svoj mir in tišino. Mala M pa je nasploh zahtevna mala diva, ki drugje kot v svoji sobi z neprodušno zaprtimi vrati in zastrtimi okni, ki ne prepuščajo ne svetlobe in ne hrupa, ne more spati. Naša kraljična na zrnu graha, in to na steroidih.

Kakorkoli, nakup stanovanja. Dejansko sem zadnja 4 leta konstantno spremljala vse nepremičninske portale in nikoli mi ni bilo nič pretirano všeč. Popravek: tisto, kar mi je bilo blazno všeč, je bilo totalno izven najinih zmožnosti. Če poznate Keeping up with the Kardashians? No, nekaj v tem smislu! Ko pa sem spomladi zopet brskala med ponudbami, mi je v oči padlo stanovanje na top lokaciji. Še isti dan sem se z agentko zmenila za ogled - zihr je zihr! In že ko sem stopila skozi vhodna vrata, mi je nekaj reklo 'welcome to your casa!'. Za stanovanje sva se mogla kar zagrebst, ker je bilo povpraševanje veliko. Tako sva tisti večer sedela na terasi (najemniški!) in ob dveh kozarcih Isteniča opogumljala eden drugega za ta majhen korak za človeštvo, a velik za najine bančne račune.

Po vseh kolobocijah z banko in zavarovalnico sva julija tresočih rok (od sreče in panike hkrati - to se človeku zgodi samo pri nakupu stanovanja in ob rojstvu prvorojenca, ko si ves vzhičen od silne sreče, hkrati pa paničen ob dejstvu, da je to tvoje for good in ni več povratka) prevzela ključe NAŠEGA domeka. Samo da ta domek takrat ni bil nič drugega kot popolnoma prazno stanovanje. Pardon, v kopalnici je bil zmontiran wc. Pa umivalnik, za katerega bi bilo bolje, če ne bi obstajal. Grd. Grd, grd, grd. Tak neverjetno navaden, bel, pritrjen na steno, bolničarski. In ker je bil že zmontiran, nisem uspela dragega prepričat, da bi kupila novega. Itak, zapravljat ne smemo. Ker nam ni več nič ostalo. K sreči sva bila vseh preteklih osem let pridna zapravljivca za pohištvo in sva imela večino stvari že ready steady go. Spalnica - check. Jedilnica - check. Dnevna soba - z manjšimi popravki (beri: kavč sva razkosala na dva dela in enega vrgla na smetišče) check. Otroški sobi - za silo check. Kuhinja - neobstoječa.

V 14 dneh sva uspela spakirat kompletno najemniško stanovanje, pokitala in pobelila stene (poganjalčki in podobna prevozna sredstva pač terjajo svoj davek), v enem dnevu preselila vso pohištvo (hvala za vse dodatne roke!) in se s super mini dojenčico ter skoraj petletnikom preselila na svoje. Med škatle. Brez kuhinje. Ampak ponosna ko vaška petelina. Začasno kamp kuhinjo sem si ustvarila kar na balkonu, ker v prostoru, kjer naj bi dejansko stala kuhinja, ni bilo prostora niti za en stol. Morje škatel. Sploh ne vem, kje sem vse to prej imela?! Jedli smo karkoli, kar ni zahtevalo kakšne blazne predpriprave. Dojenčici je za vse obroke zadostovala mama, ostali smo imeli na meniju 'lahko poletno hrano', na primer nektarine. Zdrave, polne vitaminov pa še samo do kopalnice si stopil, da si jih umil pod vodo in pojedel brez da bi potreboval krožnik ali pribor. Zmaga!

Po dveh tednih glodanja nektarin, smo šli k sreči na dopust. V popolnoma opremljen apartma s po meri narejeno kuhinjo in lepim umivalnikom v kopalnici. Kuhala sem od zore do mraka, še nikoli tako zavzeto kot takrat. Najbrž ne rabim poudarjat, da nektarin ves dopust nismo jedli.

Po nekaj mesecih smo se uspešno ugnezdili, sedaj me pa čaka tisti manj naporen del - dekoriranjeee! Počasi in vztrajno, pravijo. Mogoče celo kak prispevek na temo opremljanja otroških sobic 'on the budget' naredim ;)

xoxo, Nilijuška

Biti mama dvema.

Zadnjič me je znanka (ki ima enega otroka) vprašala, kako je sedaj, ko imam dva. Sem si vzela sekundo za premislek, ker me kaj takšnega še nihče prej ni vprašal. Potem pa sem izustila, da sem imela pri enem otroku občutek, kot da imam pač enega. Zdaj ko imam pa dva, se mi pa zdi, kot da jih vzgajam 15. Najbrž se mi mame s petnajstimi ta trenutek gromko smejijo, ampak resnično se vsakodnevno zalotim, kako se od jutra do naslednjega jutra ukvarjam s trmastim petletnikom in divo dojenčico, brez da bi vmes imela vsaj štiri minute zase. Še ko grem v kopalnico, se zgodi katerikoli od naslednjih scenarijev: za mano pride veliki M, ki ga ravno takooo tišči lulat, da ni mogoče zdržati niti sekunde več. Ali pa previdno odložim spečo malo M v košek, v panterskem skoku skočim iz dnevne sobe, potiho kot duh stopicljam proti kopalnici in takoj naredim oster ovinek nazaj proti dnevni, ker se v točno tisti sekundi, ko primem kljuko od kopalnice, diva začne dreti na vso grlo. Velikokrat pride tudi dragi s to isto vreščečo malo M v rokah in med mojim hitrim tuširanjem prislonjen na vrata tuš kabine kaže mali M njeno mamico - dete takrat postane samo še za dve stopnji bolj histerično, ker me gleda, dejansko pa ne more do mene. Že na začetku je ugotovila, da če dobro hlini skorajšnjo zadušitev zaradi solz, bom sigurno hitreje prišla do nje kot sicer. Lisica prve klase, ampak saj jo je za razumet.

Marsikomu se zdijo to brezzvezne malenkosti. Saj ko tako razmišljam, sigurno ni konec sveta, če trenutno nimam časa zase. Ampak vseeno je utrujajoče biti 24/7 samo mama in ne več vse ostalo, za kar se imam ali pa sem se imela. Zato sem po štirih mesecih od rojstva male M en večer dragemu obelodanila, da si bom vsak dan vzela deset minut zase, pa če se stene okoli nas podrejo od huronskega dretja in ihte po mami.

Prvi dan je bil dokaj uspešen. Odločno sem prikorakala s sito in previto dojenčico v naročju v dnevno sobo, jo položila dragemu v roke, prižgala risanke za velikega M in se odpravila v kopalnico. Odprla sem pipo v kadi z namenom privoščiti si desetminutno carefree kopel - in zaspala na tleh med čakanjem na polno kad! Zbudilo me je trkanje po vratih (precej odločno trkanje, ko smo že pri tem) pol ure kasneje. Zmagoslavno naspana sem odprla vrata, oba otroka pobasala z mano vred v polno kad in se zabavala ob veselih vzklikih mojih dveh sreč.

Naslednji dan nisem hotela reskirat, zato sem vse družinske člane preselila v otroško  sobo na deset minut kvalitetnega druženja, medtem ko bi jaz v dnevni sobi spila belo kavo in poklicala najboljšo prijateljico, ki je mimogrede dva meseca pred mano rodila prvorojenca in je bila na isti valovni dolžini. No, ona tisti trenutek ni imela svojih deset minut v dnevu, zato sva pogovor začeli in končali v desetih sekundah, po dveh požirkih kave mi je pa postalo še slabo (kave nisem pila že par mesecev in ne vem, zakaj si nisem raje natočila čaja za dojenje, ki je bil sigurna varianta?!), zato sem zlila vse skupaj v korito in preostalih osem minut preživela na stranišču.

Vsak naslednji poskus je bil klavrn, dokler nisem dojela, da trenutno pač nisem jaz tista, ki odloča o tem, kdaj in kako bom porabljala te svoje ˝žute minute˝. Od takrat naprej je tako, da kak dan (z dnevom mislim vseh 24 ur, kar jih dan premore) nimam niti sekunde zase, drug dan pa je moja cela dolga ura, ko lahko ležim na kavču, medtem ko malo dete spokojno spi zraven mene, veliki M ustvarja svoj scrapbook, dragi pa kuha kakšno novo specialiteto (jup, tudi zato sem ga vzela ;) ).

In ko takrat pomislim, kako je z dvema otrokoma? Naporno in čudovito hkrati. In ne bi si želela spremeniti niti ene same samcate stvari.

xoxo, Nilijuška

Prve črke.

Tale blog pišem predvsem iz enega sebičnega razloga. Da bom nekoč lahko brala, kaj vse smo doživeli in preživeli, ker se bojim, da če ne bo nikjer zapisano, tudi v mojih možganih ne bo dolgo ostalo. Jup, temu se reče goldfish memory. In imam ga (ali bolje rečeno nimam?) že od moje prve nosečnosti. Kar neverjetno, kaj se zgodi s prej popolnoma funkcionalnimi možgani, ko na njih začnejo vplivat hormoni. Baby brains v vsej njihovi veličastnosti! Tisti, ki tega niso nikoli doživeli, se težko poistovetijo, druge mamice pa najbrž lahko vprašam Who's with me?
Če človeški možgani delujejo na 10% (se mi zdi, da sem nekoč zasledila na discoveryju, ali pa se motim), potem mi je padla zmogljivost med prvo nosečnostjo na kakšnih 7%, med drugo nosečnostjo pa definitivno na mizerne 3%. In ker zaenkrat vse ostale življenjske funkcije delujejo, očitno najbolj trpi spomin. Resnično vsakodnevno sama sebe presenečam s tem, kako daleč seže moja sposobnost ne-pomnjenja podatkov. Šele ko gledam fotografije za nazaj (tri leta ali tri tedne nazaj, no difference!), se spet spomnim doživetij, pa vendar mi včasih manjkajo podrobnosti - tiste anekdotne malenkosti, ki bi jih bilo vredno kar zapisati.

Pišem tudi zato, ker bosta moja otroka nekoč odrasle osebice in jima bo (mogoče) zanimivo brati, kaj vse je njuna mama počela/ustvarjala/razmišljala stoletja nazaj. Vsaj jaz bi z največjim veseljem prebirala mamine zapise iz časov mojega odraščanja - čeprav resnici na ljubo ima moja mama odličen spomin in mi večkrat servira kaj zanimivega (ali pa sramotnega, odvisno od situacije) iz tistih časov.

Tretji razlog mojih zapisov pa je preprosta želja, da z mojimi zapisi v bralcu za sekundo ali dve vzbudim kakšno pozitivno čustvo, ga nasmejem, navdušim za kakšno novo stvar ali pa mu dam vedeti, da nas je več takih junakov, ki imamo življenje kilometre daleč od popolnih instagramskih objav - da so lajf vzponi, padci, grenke izkušnje, sladke radosti, komplicirana vzgoja otrok, občutki občasne nemoči, časi zadovoljstva, ogromno ljubezni, včasih premalo potrpežljivosti, dobronamernih napačnih odločitev in vsega vmes.

Ampak vsekakor to delam najbolj zase, se razume. Ker tudi vsi sudokuji in križanke tega sveta ne rešijo več tistih možganskih celic, ki sta si jih (precej očitno) moja dva razbojnika (ki ju ljubim) prilastila.

xoxo, Nilijuška