Pravila za mamo pred vstopom v šolo.

Zadnja leta moderno starševstvo od staršev zahteva veliko. Tudi šola je en tak primer. Ko poslušam starše, ki imajo svoje otroke že v šoli, se držim za glavo in včasih bi najrajši na glas zatulila NEEEEE! Zdi se mi narobe svet: a nismo starši že šli skozi obveznosti osnovne/srednje šole? Nismo naredili svojih domačih nalog, odpisali svojih kontrolnih nalog, napisali svojih esejev? Zakaj bi to počeli še enkrat? O tem razmišljam sedaj, ko je vstop v prvi razred oddaljen samo še par ur in tako kot tukaj stojim (no, pravzaprav sedim), lahko zatrdno rečem (ali pa napišem, ista stvar), da se bom držala teh stvari:

1. Od otroka ne bom zahtevala, da domov nosi same petke. 
Ne razumimo se narobe: seveda mu bom jasno dala vedeti, da se od njega pričakuje - pravzaprav zahteva - da je šola na prvem mestu in da ni nič tako pomembno, kot to, da vloži v svoje šolske obveznosti svoj trud in čas. Ker vem, česa je sposoben, bi bile slabe ocene zgolj pokazatelj lenobe, kot pa česarkoli drugega. Ampak od otroka zahtevati, da dobiva ves čas same petice, se mi zdi preveliko breme za otroka. Videla sem, kaj to prinese s seboj: solze in živčne zlome, ker je pri testu padla štirica in panika ob zavedanju, da bo potrebno doma povedati za to sramoto ter se pripraviti na starševo razočaranje in slabo voljo. Saj je samo ocena, ljudje! Svet se bo sigurno normalno vrtel tudi takrat, ko bo kakšen test odpisan z manj kot 100%! Lažje živimo, če se sprijaznimo, da smo vsi različni in da je nemogoče, da bi vsi vedno dobivali same petke. Dokler vidim, da se moj otrok trudi po najboljših močeh, ne dvomim da bo uspešen tudi v šoli.

2. Otrok si bo lahko izbral maksimalno dve obšolski aktivnosti.
Že kot odrasli osebi se mi zdi pretežko žonglirati z vsemi mogočimi opravki in obveznostmi vsak dan v tednu, kaj to šele pomeni za otroka, ki mu je šola sama po sebi dovolj velika obveza s poukom in dodatnimi nalogami, ki jih mora narediti popoldne doma. Da pa temu dodamo še nešteto aktivnosti vsako popoldne v tednu? Pozabi! Kdaj se potem otrok sploh lahko igra? Kdaj ima čas, da si odpočije? Kdaj imamo potem čas za družinske aktivnosti, če moramo vse popoldneve prilagajati urniku otrokovih ekstra aktivnosti? In poleg tega se mi zdi nepotrebno otroka siliti v vse športne discipline, jezikovne tečaje in ostale stvari, ki ga bodo izklesale v genija. S tem dosežemo ravno obratno: zaradi preobilice aktivnosti se otrok ne more fokusirati na tiste, ki mu res ležijo in ki jih rad počne. Raje naj izbere eno dejavnost, ki jo z veseljem obiskuje vsak teden in mu omogoči doseči največ, kar po svojih sposobnosti lahko.

3. Otroku ne bom nikoli delala šolskih projektov, domačih nalog in plakatov.
Naj napišem še enkrat: ne bom delala NJEGOVIH nalog. Namesto tega bom z njim predebatirala o nalogi in mu predlagala, kje lahko poišče vire, če tega ne bo znal sam. Jaz sem namreč vse te zadeve že enkrat naredila in ni potrebe, da osvežujem svoja znanja osnovnošolskih predmetov. Poleg tega, da sem za te stvari enostavno prelena, pa je tak pristop dober predvsem zanj, ker se bo naučil samostojno delati, razmišljati in raziskovati. Situacija je torej win-win in se je mislim striktno držati.

4. Otroku ne bom v glavo vcepila misli, da mora biti uspešen v šoli zato, da se lahko potem vpiše na univerzo.
Meni so od prvega razreda naprej govorili, naj bom odličnjakinja, ker bom le tako lahko prišla na univerzo. Pa je to stvar, ki si je vsak želi? Je to stvar, ki jo mora vsak storiti, da bo uspešen v življenju? Če sem se kdaj česa naučila, je to dejstvo, da ti diploma enostavno več ne odpira vseh vrat. Odpirajo ti jo tvoje izkušnje, praktična znanja (in tudi teorija, seveda), tvoje sposobnosti in lastnosti. In kar si nekoč mislil, da boš v življenju počel, je že čez nekaj let lahko samo oddaljena misel. Poleg tega pa svet ne potrebuje samo diplomiranih ekonomistov, pravnikov in doktorjev. Težko bi živeli brez trgovcev, kozmetičark, frizerjev, mehanikov, natakarjev in vse drugih pomembnih poklicev, ki so bili v časih moje mladosti gledani podcenjevalno in kot poklici, ki jih opravljajo tisti s slabšimi ocenami. Kdo je večji šef: tisti, ki ima pri tridesetih redno službo kot frizer z nekajletno delovno dobo in možnostjo nakupa lastnega stanovanja (brez da bi se mu na banki ob omembi kredita na ves glas smejali) ali diplomirani ekonomist, ki pri osemindvajsetih še vedno živi v svoji otroški sobi in dela preko študenta? Vsi poklici so enakovredni in nikogar se ne sme podcenjevati. Pomembno je samo, da delaš tisto, kar imaš rad in stremiš k temu, da boš najboljši v tem, kar delaš. In če bo nekoč želel delati kot natakar? Le naj gleda, da bo znal narediti najboljšo kavo na svetu!

Kako pa drugi gledate na to? Ste tudi vi ob tej veliki prelomnici sklenili kakšno zapoved ali pravilo? Mislite, da se mi bo uspelo držati vseh pravil?

Komentirajte pod objavo na Nilijuškini FB strani :)

xoxo, Nilijuška