1. Zjutraj sem jaz tista, ki otroka odpelje v vrtec in šolo, potem pa hodim pet minut peš do avta, da se odpeljem v službo. Teh pet minut se lahko komu zdi nepomembnih, ampak mame znamo ceniti vsako podarjeno minuto miru. Zato imam že navsezgodaj zjutraj svojih pet minut zase. Hodim v tišini, brez da bi morala razlagati, zakaj je tisti kamen siv in okrogel, drevo čudne oblike in sosedova mačka brez repa. Hodim brezskrbno, ker ne rabim gledati, kam kdo stopi in koga lahko kaj povozi. Več časa zame #1.
2. V službo se vozim približno petnajst minut. Sama. Nimam slabe vesti, če mi iz ust prileti kakšna beseda, ki je ni priporočljivo ponavljati, ker se razjezim zaradi voznika pred sabo. Po mili volji lahko prestavljam radijske kanale in poslušam najljubši komad, ker nihče v avtu zraven ne kriči: ˝Ta je bedna, prešaltaaaj!˝ ˝Mami, ne znaš peti, bodi raje tihooo!˝ ˝Daj to pesem bolj naglaaaas!˝ Lahko se osredotočim na vožnjo, saj za mojim sedežem nihče ne joče, ker je že 55-ič vrgel dudo pod sedež in ne plezam po sedežu, da bi jo našla, medtem ko se trudim ne povzročiti prometne nesreče. Več časa zame #2.
3. V službi si skuham kavo, ko si jo zaželim in jo spijem takšno, kot jo imam najrajši: vročo, sveže pripravljeno. Ne postano, ker bi jo skuhala ob sedmih zjutraj, na njo pa se spomnila šele ob enih popoldne, ker bi vmes med vsemi domačimi opravili nanjo pozabila. Prav tako me med pitjem kave v službi nihče ne vleče stran od skodelice, da bi mi pokazal katastrofo z vodo v kopalnici ali pa novo umetnino s flomastri na steni. Več časa zame (in za kavo) #3.
4. Na poti proti domu se ponovi relaksacijski čas, ki je bil zapisan pod številko 2. Aaaah, balzam za dušo, ko v tišini premlevam, kaj se je vse zgodilo čez dan, kaj moram nujno storiti naslednje jutro, ko bom spet v pisarni in razmišljam, kaj bomo počeli popoldne, ko bomo vsi doma. Gužva na cesti? Ni panike, par minut viška tišine nikomur ne škodi ;) Več časa zame #4.
5. Med parkiriščem in domačimi vhodnimi vrati je približno dve minuti hoje. To ni posrečeno dejstvo, ko imaš nagrmadene vrečke, torbe, vozičke in otroke, ki jih moraš varno dostaviti od ene do druge točke. Če pa prideš iz službe in imaš na rami samo torbico, sta ti dve minuti zopet čisto... mamini. Zdaj, ko otroka še ne bereta tega bloga, lahko potiho priznam: včasih ti zadnji dve minuti raztegnem na pet, ker se ustavim še pri poštnem nabiralniku in počasi listam med reklamnimi letaki. Če bi jih samo pobrala in jih želela pogledati na kavču, bi najbrž zamudila vse akcije in posebne ponudbe, omejene z datumom, ker bi jih uspela prebrati čez kakšen mesec - ali pa sploh nikoli. Zato so tiste dodatne tri minute pravzaprav koristne za vse nas. Več časa zame (in prišparan denar za celo družino) #5.
Vse ženske, ki smo že šle skozi obdobja porodniške in vračanja nazaj v službe, imamo glede tega svoja mnenja. Nekatere ne bi nikoli šle več od doma, druge komaj čakajo službene obveznosti, tretje so nekje vmes. Zase lahko rečem, da odkar sem spet v službi, na splošno funkcioniram bolje v vsakodnevnih obveznostih. Kar sem v času porodniške odlašala na jutri (ker imam ˝itak čas narediti kasneje˝), sedaj naredim hitreje in čimprej je mogoče. Veliko bolj cenim tisti čas, ko smo skupaj doma in tistega, ko sem sama drugje. In vsekakor cenim vsako minuto, ko jo imam čisto zase. Zjutraj v avtu, peš od parkirišča proti domu ali pa pred nabiralnikom. :)
xoxo, Nilijuška
Če se vam je prispevek zdel zanimiv, si lahko preberete še tega, ki govori o tem, kakšne teorije sem imela, preden sem postala mama ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar