Sobica prvošolčka

Nekaj je sigurno: starejši kot je otrok, več ima besede, ko se gre za opremljanje njegove sobe. Ob selitvi si je sam izbral, katera soba od dveh otroških mu je ljubša in ob vprašanju, kakšno barvo bi rad imel, je rekel: ˝Mami, stene mi pobarvaj na takšno barvo, da bo kot morje na Braču!˝ Turkizna, v prevodu.

Ker obožujem skandinavski dizajn s svetlostjo, minimalizmom, belo barvo in natur lesom, sem njegovo ˝fantovsko jamo˝ uredila tako, da je kljub majhnosti prostorna, deluje sveže in nenatlačeno ter najpomembnejše: pisana je na kožo mojemu velikemu M in uporabna kar nekaj let vnaprej.


Naj vam jo predstavim pobližje...

  

1. Glavni kosi pohištva
Če se lahko lotim kakšnega diy projekta in ob tem še prihranim zajeten kupček denarja, sem prva v vrsti za prijavo! Večji kosi pohištva so iz linije Mali princ podjetja Iles Idrija, kupljeni 15 let nazaj za mojo mladinsko sobo in po vsem tem času še vedno izgledajo kot novi. Nekoč rumene in zelene površine sem enostavno prelepila z belo folijo - rezultat pa je takšen, kot bi pravkar naročila čisto novo pohištvo.

2. Spalni kotiček
Zaradi čudnih kotov v sobi je bila edina možnost, da posteljo postavim pri oknu. Ker so malenkosti vedno pomembne, sem želela najti posteljnino, ki se bo skladala s celoto, hkrati pa bo kakovostna, da bo v njej spal kot princ. Preiskala sem vse trgovine in prebrskala cel splet, da sem našla pravo. V spletni trgovini Navihančki imajo izjemno izbiro posteljnine za najmlajše: dojenčke in večje otroke. Izbrala sem si posteljnino, ki je čudovitih barv in popolnega vzorca, poleg tega pa še izjemno kvalitetna. Prazno belo steno nad posteljo sem popestrila s črtami v turkizni barvi in poustvarila ime mojega velikega M, ki mu/nam služi kot spomin na njegov prvi podpis. Piko na i v spalnem kotičku naredijo zastavice, ravno tako izbrane pri Navihančkih in iz iste linije kot je posteljnina.

3. Kotiček za domače naloge in ustvarjanje
Ob vstopu v šolo je razumljivo, da prvošolček piše domačo nalogo za veliko mizo, ki mu poleg pisanja v šolske zvezke služi kot priročna igralna površina. Za več svetlobe poskrbi namizna lučka Superliving Dynamo iz design shopa Formadoma, kjer sem prav tako našla lončeno hiško za svinčnike in s tem rešila večen problem nepospravljenih barvic. Novo pravilo: zvečer morajo vsi svinčniki spat v hiško! Nad mizo ima dve dolgi knjižni polici za knjige, manjše igrače, družabne igre in kakšen spominek.

4. Igralni kotiček
Nered me spravlja v slabo voljo! Da sem se izognila vsem travmam kaosa, sem že pred časom uvedla sistem igrač, ločenih po škatlah. Lego kocke tako spadajo v eno škatlo, dinozavri v drugo, vojska bagerjev v tretjo... Plišaste igračke so našle svoje mesto v črtastem košku House Doctor, ki sem ga obesila na kaveljček na cev za radiator, avtomobilčke pa mali navdušenec zbira v podobnem košku drugačnih dimenzij iste znamke. Ker nobena fantovska soba ni prava brez avtoceste, je preproga Adventure znamke Oyoy topla podlaga in igralni pripomoček med igro obenem. Če šolarčka zagrabi risarska mrzlica, ko list papirja ni dovolj, ima na steni nalepko, kjer lahko piše s kredo in sem jo naročila preko Aliexpressa.

Veste, kdaj vem, da ima otrok rad svojo sobo? Ko se zapre v ˝fantovsko jamo˝ in za zaprtimi vrati slišim petje pesmic, požvižgavanje in neizogibno razmetavanje. In takrat, ko me prosi, naj na njegovo tablo napišem opozorilo, da punce nimajo vstopa, na koncu pa doda: ˝Ne pozabi pripisati, da mami in sestrica lahko prideta notri SKORAJ kadarkoli! ˝

Za vso pomoč pri opremljanju sobice prvošolčka se najlepše zahvaljujem ekipi Navihančkov in trgovini Formadoma. Veseli me, ker imamo mamice na voljo takšne ponudnike, pri katerih najdemo vse, kar potrebujemo za reševanje izzivov in ustvarjanje popolnih sob za naše najmlajše. Hvala! 

xoxo, Nilijuška

p.s.: Sobica ne bi zažarela v najlepši luči, če je ne bi ujela v svoj objektiv Macolina. Hvala - tokrat in vedno znova <3

p.p.s.: Če vam je bila všeč predstavitev sobe velikega M, pokukajte še v sobico male M ;)

Spremljajte Nilijuško na Facebook strani.

Zakaj zdaj hodim v službo rajši kot kadarkoli poprej?

Doživela sem dve porodniški. Obe različni in hkrati enako nepozabno lepi. Pa vendar... Ko je bil čas, da se vrnem v službo, sem se tega izjemno veselila. Ne samo zato, ker rada počnem, to kar počnem, ker se rada družim s sodelavci in ker rada dam svoj doprinos k procesom dela, ampak tudi zato, ker imam z nastopom službe zopet nekaj, kar nisem imela že dolgo. Več časa ZASE. Težko verjeti? Naj razložim s konkretnimi primeri:

1. Zjutraj sem jaz tista, ki otroka odpelje v vrtec in šolo, potem pa hodim pet minut peš do avta, da se odpeljem v službo. Teh pet minut se lahko komu zdi nepomembnih, ampak mame znamo ceniti vsako podarjeno minuto miru. Zato imam že navsezgodaj zjutraj svojih pet minut zase. Hodim v tišini, brez da bi morala razlagati, zakaj je tisti kamen siv in okrogel, drevo čudne oblike in sosedova mačka brez repa. Hodim brezskrbno, ker ne rabim gledati, kam kdo stopi in koga lahko kaj povozi. Več časa zame #1.

2. V službo se vozim približno petnajst minut. Sama. Nimam slabe vesti, če mi iz ust prileti kakšna beseda, ki je ni priporočljivo ponavljati, ker se razjezim zaradi voznika pred sabo. Po mili volji lahko prestavljam radijske kanale in poslušam najljubši komad, ker nihče v avtu zraven ne kriči: ˝Ta je bedna, prešaltaaaj!˝ ˝Mami, ne znaš peti, bodi raje tihooo!˝ ˝Daj to pesem bolj naglaaaas!˝ Lahko se osredotočim na vožnjo, saj za mojim sedežem nihče ne joče, ker je že 55-ič vrgel dudo pod sedež in ne plezam po sedežu, da bi jo našla, medtem ko se trudim ne povzročiti prometne nesreče. Več časa zame #2.

3. V službi si skuham kavo, ko si jo zaželim in jo spijem takšno, kot jo imam najrajši: vročo, sveže pripravljeno. Ne postano, ker bi jo skuhala ob sedmih zjutraj, na njo pa se spomnila šele ob enih popoldne, ker bi vmes med vsemi domačimi opravili nanjo pozabila. Prav tako me med pitjem kave v službi nihče ne vleče stran od skodelice, da bi mi pokazal katastrofo z vodo v kopalnici ali pa novo umetnino s flomastri na steni. Več časa zame (in za kavo) #3.

4. Na poti proti domu se ponovi relaksacijski čas, ki je bil zapisan pod številko 2. Aaaah, balzam za dušo, ko v tišini premlevam, kaj se je vse zgodilo čez dan, kaj moram nujno storiti naslednje jutro, ko bom spet v pisarni in razmišljam, kaj bomo počeli popoldne, ko bomo vsi doma. Gužva na cesti? Ni panike, par minut viška tišine nikomur ne škodi ;) Več časa zame #4.

5. Med parkiriščem in domačimi vhodnimi vrati je približno dve minuti hoje. To ni posrečeno dejstvo, ko imaš nagrmadene vrečke, torbe, vozičke in otroke, ki jih moraš varno dostaviti od ene do druge točke. Če pa prideš iz službe in imaš na rami samo torbico, sta ti dve minuti zopet čisto... mamini. Zdaj, ko otroka še ne bereta tega bloga, lahko potiho priznam: včasih ti zadnji dve minuti raztegnem na pet, ker se ustavim še pri poštnem nabiralniku in počasi listam med reklamnimi letaki. Če bi jih samo pobrala in jih želela pogledati na kavču, bi najbrž zamudila vse akcije in posebne ponudbe, omejene z datumom, ker bi jih uspela prebrati čez kakšen mesec - ali pa sploh nikoli. Zato so tiste dodatne tri minute pravzaprav koristne za vse nas. Več časa zame (in prišparan denar za celo družino) #5.

Vse ženske, ki smo že šle skozi obdobja porodniške in vračanja nazaj v službe, imamo glede tega svoja mnenja. Nekatere ne bi nikoli šle več od doma, druge komaj čakajo službene obveznosti, tretje so nekje vmes. Zase lahko rečem, da odkar sem spet v službi, na splošno funkcioniram bolje v vsakodnevnih obveznostih. Kar sem v času porodniške odlašala na jutri (ker imam ˝itak čas narediti kasneje˝), sedaj naredim hitreje in čimprej je mogoče. Veliko bolj cenim tisti čas, ko smo skupaj doma in tistega, ko sem sama drugje. In vsekakor cenim vsako minuto, ko jo imam čisto zase. Zjutraj v avtu, peš od parkirišča proti domu ali pa pred nabiralnikom. :)

xoxo, Nilijuška

Če se vam je prispevek zdel zanimiv, si lahko preberete še tega, ki govori o tem, kakšne teorije sem imela, preden sem postala mama ;)

Šmorn po Jezerškovo

Sem edina ali se še kdo poleg mene joče ob misli, da bo s koncem lepih dni v tem letu tudi konec ene najboljših pogruntavščin, drugače imenovana tudi Odprta kuhna? Vsak petek bi ves dan ždela ob stojnicah in se basala s slastnimi specialitetami, če bi lahko! In ne glede na vso predhodno zaužito količino hrane, si VEDNO pustim še toliko prostora v trebuhu, da za sladico pojem brez dvoma najbolj znani slovenski šmorn, ki ga ustvarjajo Jezerškovi mojstri. Če vam povem, da sem odkrila njihov recept za šmorn, mi boste verjeli? Preberite spodnji recept, zavihajte rokave in po nekaj minutah kuharskih čarovnij boste videli, da je res njihov ;)

Kaj potrebujem:

• 400 g moke
• 6 jajc
• 5 dcl mleka
• pest rozin (na spodnjih fotkah ne bodo vidne - če bi jih dodala, bi nekdo pri naši hiši preskočil tale del obroka)
• malo ruma
• 60 g sladkorja
• 60 g masla
• ščep soli

Lotim se dela:

1. Rozine namočim v rum. 

2. V skledi z metlico umešam jajca in postopoma dodajam moko, mleko in na koncu še ščepec soli, da se sestavine popolnoma povežejo.

3. Mešanici primešam rozine, nato pa maso vlijem v razgreto ponev in pustim, da se na spodnji strani zapeče približno tri minute.

4. Ko je spodnja stran dovolj zapečena, razrežem na štiri dele in vsak del obrnem, da se šmorn zapeče še na drugi strani. Nato narežem na koščke in premešam toliko, da se koščki obarvajo zlato rjavo. 

5. Koščke razporedim ob straneh ponve, da na sredini nastane luknja, kjer raztopim kos masla in dodam sladkor. Oboje hitro premešam in pustim, da rahlo karamelizira. Dobro premešam, da karamela prekrije vse koščke šmorna. 

6. Šmorn posipam s sladkorjem v prahu in postrežem z domačo slivovo marmelado, ki je kot nalašč popoln dodatek tej sladki jedi. 

Je pravi, kajne? S tem asom v rokavu (bolje rečeno: receptom v kuharski zbirki) bo sigurno lažje pričakati naslednjo sezono Odprte kuhne! Obstaja samo ena nevarnost: zdaj, ko sem se naučila narediti šmorn po tem receptu, bi ga lahko jedla vsak večer. In če ga bom jedla vsak večer, bom naslednje leto težko manevrirala mimo vseh ozkih stojnic z desetimi kilami lastne teže viška ;)

*Še nasvet glede količin: recept je narejen za 4 extra lačne persone. V primeru, da želite slavni šmorn narediti za sladico, predlagam, da razpolovite zgornje količine. Ali pa za kosilo pripravite tale šmorn direktno po receptu - in prej spijte samo čisto juho :D

Bon Appétit!

xoxo, Nilijuška 

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.