Pravila za mamo pred vstopom v šolo.

Zadnja leta moderno starševstvo od staršev zahteva veliko. Tudi šola je en tak primer. Ko poslušam starše, ki imajo svoje otroke že v šoli, se držim za glavo in včasih bi najrajši na glas zatulila NEEEEE! Zdi se mi narobe svet: a nismo starši že šli skozi obveznosti osnovne/srednje šole? Nismo naredili svojih domačih nalog, odpisali svojih kontrolnih nalog, napisali svojih esejev? Zakaj bi to počeli še enkrat? O tem razmišljam sedaj, ko je vstop v prvi razred oddaljen samo še par ur in tako kot tukaj stojim (no, pravzaprav sedim), lahko zatrdno rečem (ali pa napišem, ista stvar), da se bom držala teh stvari:

1. Od otroka ne bom zahtevala, da domov nosi same petke. 
Ne razumimo se narobe: seveda mu bom jasno dala vedeti, da se od njega pričakuje - pravzaprav zahteva - da je šola na prvem mestu in da ni nič tako pomembno, kot to, da vloži v svoje šolske obveznosti svoj trud in čas. Ker vem, česa je sposoben, bi bile slabe ocene zgolj pokazatelj lenobe, kot pa česarkoli drugega. Ampak od otroka zahtevati, da dobiva ves čas same petice, se mi zdi preveliko breme za otroka. Videla sem, kaj to prinese s seboj: solze in živčne zlome, ker je pri testu padla štirica in panika ob zavedanju, da bo potrebno doma povedati za to sramoto ter se pripraviti na starševo razočaranje in slabo voljo. Saj je samo ocena, ljudje! Svet se bo sigurno normalno vrtel tudi takrat, ko bo kakšen test odpisan z manj kot 100%! Lažje živimo, če se sprijaznimo, da smo vsi različni in da je nemogoče, da bi vsi vedno dobivali same petke. Dokler vidim, da se moj otrok trudi po najboljših močeh, ne dvomim da bo uspešen tudi v šoli.

2. Otrok si bo lahko izbral maksimalno dve obšolski aktivnosti.
Že kot odrasli osebi se mi zdi pretežko žonglirati z vsemi mogočimi opravki in obveznostmi vsak dan v tednu, kaj to šele pomeni za otroka, ki mu je šola sama po sebi dovolj velika obveza s poukom in dodatnimi nalogami, ki jih mora narediti popoldne doma. Da pa temu dodamo še nešteto aktivnosti vsako popoldne v tednu? Pozabi! Kdaj se potem otrok sploh lahko igra? Kdaj ima čas, da si odpočije? Kdaj imamo potem čas za družinske aktivnosti, če moramo vse popoldneve prilagajati urniku otrokovih ekstra aktivnosti? In poleg tega se mi zdi nepotrebno otroka siliti v vse športne discipline, jezikovne tečaje in ostale stvari, ki ga bodo izklesale v genija. S tem dosežemo ravno obratno: zaradi preobilice aktivnosti se otrok ne more fokusirati na tiste, ki mu res ležijo in ki jih rad počne. Raje naj izbere eno dejavnost, ki jo z veseljem obiskuje vsak teden in mu omogoči doseči največ, kar po svojih sposobnosti lahko.

3. Otroku ne bom nikoli delala šolskih projektov, domačih nalog in plakatov.
Naj napišem še enkrat: ne bom delala NJEGOVIH nalog. Namesto tega bom z njim predebatirala o nalogi in mu predlagala, kje lahko poišče vire, če tega ne bo znal sam. Jaz sem namreč vse te zadeve že enkrat naredila in ni potrebe, da osvežujem svoja znanja osnovnošolskih predmetov. Poleg tega, da sem za te stvari enostavno prelena, pa je tak pristop dober predvsem zanj, ker se bo naučil samostojno delati, razmišljati in raziskovati. Situacija je torej win-win in se je mislim striktno držati.

4. Otroku ne bom v glavo vcepila misli, da mora biti uspešen v šoli zato, da se lahko potem vpiše na univerzo.
Meni so od prvega razreda naprej govorili, naj bom odličnjakinja, ker bom le tako lahko prišla na univerzo. Pa je to stvar, ki si je vsak želi? Je to stvar, ki jo mora vsak storiti, da bo uspešen v življenju? Če sem se kdaj česa naučila, je to dejstvo, da ti diploma enostavno več ne odpira vseh vrat. Odpirajo ti jo tvoje izkušnje, praktična znanja (in tudi teorija, seveda), tvoje sposobnosti in lastnosti. In kar si nekoč mislil, da boš v življenju počel, je že čez nekaj let lahko samo oddaljena misel. Poleg tega pa svet ne potrebuje samo diplomiranih ekonomistov, pravnikov in doktorjev. Težko bi živeli brez trgovcev, kozmetičark, frizerjev, mehanikov, natakarjev in vse drugih pomembnih poklicev, ki so bili v časih moje mladosti gledani podcenjevalno in kot poklici, ki jih opravljajo tisti s slabšimi ocenami. Kdo je večji šef: tisti, ki ima pri tridesetih redno službo kot frizer z nekajletno delovno dobo in možnostjo nakupa lastnega stanovanja (brez da bi se mu na banki ob omembi kredita na ves glas smejali) ali diplomirani ekonomist, ki pri osemindvajsetih še vedno živi v svoji otroški sobi in dela preko študenta? Vsi poklici so enakovredni in nikogar se ne sme podcenjevati. Pomembno je samo, da delaš tisto, kar imaš rad in stremiš k temu, da boš najboljši v tem, kar delaš. In če bo nekoč želel delati kot natakar? Le naj gleda, da bo znal narediti najboljšo kavo na svetu!

Kako pa drugi gledate na to? Ste tudi vi ob tej veliki prelomnici sklenili kakšno zapoved ali pravilo? Mislite, da se mi bo uspelo držati vseh pravil?

Komentirajte pod objavo na Nilijuškini FB strani :)

xoxo, Nilijuška

Velika šestka velikega M

Praznovanje šestega rojstnega dne me je zadelo kot strela.

Zato, ker ne morem dojeti, kako hitro so minila vsa ta leta. Ker si kar naenkrat iz majhnega dojenčka zrasel v odraslega otroka.

Takšnega, ki postavlja vprašanja, na katera včasih še nisem pripravljena ali pa ne poznam odgovora na njih. Takšnega, ki ve, kaj ima rad, kaj obožuje in kaj ne mara. Za svoja leta si včasih preveč odgovoren, preveč pozoren in preveč skrben - kot da je v tebi duša starčka, ki je živel življenje in v sebi nosi zgodbe mnogih let.

Tvoja igrivost in nedolžna iskrenost te vrneta nazaj v otroštvo.
Ostani še moj otrok. V tem trenutku in čez mnogo let. Tak, ki neizmerno ljubi in to pokaže. Tak, ki nagaja z dobrimi nameni. Tak, ki paše v mamino naročje ne glede na to, koliko zraste. Ostani tak, kot si! 

Vse najboljše! <3  

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

FIT pohan piščanec

Nedeljska rutina: goveja župa, restan krompir, pohano meso in zelena solata. Ne poznam nikogar, ki bi sedeč za babičino mizo med nedeljskim kosilom rekel NE pohanem piščancu. No, razen vsi vegetarijanci, vegani in tisti, ki na svoj krožnik ne dajo nič, kar vsebuje segreta olja in nezdrave maščobe.

Za vegetarijance in vegane še nisem našla rešitve za nadomestilo (in najbrž si tudi ne želijo zelenjavnega nadomestila za pohanega piščeta), za vse ostale pa imam odlično novico! V spodnjem receptu boste našli način, kako pripraviti popolnega nedeljskega piščanca na popolnoma zdrav način: brez cvrtja v nezdravih maščobah! Pravzaprav brez kakršne koli uporabe olja, brez pomakanja v jajce, moko in drobtine, rezultat je pa kljub temu takšen, kot si ga želimo in poznamo - slasten, sočen piščanec, obdan s hrustljavo skorjo iz drobtin. Ready?

Kaj potrebujem:

• piščančje zrezke
• navaden tekoči jogurt
• krekerje
• sol in poper

Lotim se dela:

1. Piščanca narežem na poljubne kose in rahlo posolim. Jaz jih narežem na manjše kose, da jih jemo kot medaljone.

2. Krekerje zdrobim na majhne koščke. Tukaj pride prav vrečka za zmrzovanje, ki jo zavežem in s prsti drobim krekerje. Pazim, da ne zdrobim v prah, ker potem ne bo več hrustljavih drobtin na skorjici.

3. Pripravim si dva globoka krožnika. V enega zlijem tekoči jogurt, ga posolim in popopram po okusu in zmešam. V drugega dam zdrobljene koščke krekerja.

4. Piščanca pomočim najprej v jogurt (v celoti, da jogurt prekrije ves kos), potem ga prestavim v krožnik z drobtinami, kjer prav tako ves kos dobro prekrijem z drobtinami in prestavim na pekač s peki papirjem.

5. Pladenj dam v pečico, segreto na 180 stopinj za približno 15 - 20 minut oziroma dokler se skorja ne zapeče zlato rjavo.

Vsak, ki je poskusil pohanega piščanca na ta način, je rekel, da bolj sočnega, hrustljavega in dobrega piščanca še ni jedel. Če bi ga tudi vi radi jedli, kljub temu pa se ne želite odpovedati babičinem kosilu vsako nedeljo, predlagam, da ji zaupate ta recept. Zaradi tega zdravega način priprave boste na koncu za sladico brez slabe vesti pojedli dva kosa njenega štrudla. Tale naj kar ostane original, bi ga bil greh spremenit ;)

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

 

Avgustovsko praznovanje #1

Sem že povedala, kako rada imam avgust? Ne samo zato, ker sem fanica numero uno poletne vročine, morja in sonca, ampak tudi zato, ker pri nas ves mesec praznujemo rojstne dneve. In rojstni dan je enako priložnost, ko se na kupu zberemo družina in prijatelji, da nadoknadimo tisti čas, ko se vmes ne vidimo, ker živimo na različnih koncih.

Družinski vikend med vinogradi je top destinacija v tem letnem času (poleg oktobra, ko je trgatev ;) ), zato smo najrajši zbrani v senci kozolca in bližini zelenih trt. Prostora je dovolj, da se za mize zbašemo štiri generacije in preprosto... uživamo.

Tema tokratnega rojstnodnevnega piknika je bila #pivoincvetje. Kot sem zapisala že v FB objavi: z veliko piva - brez cvetja :) Slavljenec je pač pivoljub, zato je bilo logično, kaj bo top napitek na njegov dan. Poleg piva smo gostom ponudili še slane prigrizke in penice za otroke, ki sem jih tokrat namesto v skodelicah postregla malo drugače...

Po kosilu je bil na vrsti glavni moment (vsaj zame, hehe) - TORTA! Ko sem nekaj časa nazaj zasledila pravo umetnico, ki torte izdeluje kot Picasso slike, sem vedela, da bom tokrat torto naročila pri njej. Že med dopisovanjem in dogovarjanjem glede torte mi je bila všeč z njenim pozitivnim odnosom in prijaznostjo, ko pa sem jo spoznala v živo, so se mi občutki samo še bolj potrdili. Topla, nasmejana in simpatična, poleg tega pa še vrhunska izdelovalka sladic: my kind of person! Ema, ki ustvarja pod imenom Emazing Creations, je za mojega dragega naredila najlepšo morsko torto, kar sem jo kdaj videla - pa sem jih videla že veliko! 

Komaj sem čakala, da jo bomo lahko razrezali (čeprav jo je bilo škoda - vmes sem za dve kratki sekundi celo pomislila, da bi jo imela samo za okras, ker mi je bila tako lepa) in poskusili čarovnijo okusov: kokosov biskvit, mascarpone s karameliziranim ananasom, praženimi mandlji in burbonsko vanilijo. Še dobro, da je nisem dala na polico kot suvenir! Heaven! Pojedli smo jo hitreje kot zapeli Vse najboljše!   

Dan je bil spet preživet kot v pravljici: super domača hrana, še bolj super torta, naša najljubša družba in razigrani otroci, ki so po dnevu skakanja, teka, igranja, basanja s sladkarijami in ˝narabutano˝ pečeno koruzo umazani in bosih nog komaj čakali, da gredo v posteljo. Tastari smo seveda ponočevali naprej - steklenice piva se ne spraznijo same ;) 

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Popolna poletna sladica: Mango delight

Kdo obožuje poletje? Kdo ima rad mango v vseh oblikah in načinih? In kdo v vročini nerad prižiga domačo pečico, ima pa vseeno rad nekaj domačega in sladkega? Če je odgovor na vse našteto glasen JAZ, potem bo tale sladica brez pečenja in s polnim okusom manga ravno pravšnja, da jo pripravite doma!

Kaj potrebujem:

• 2 zrela manga
• zavojček piškotov (jaz sem uporabila kar albert kekse)
• maslo
• mascarpone
• sladko smetano
• sladkor
• polovico limone
• 1 vanili sladkor
• želatino v vrečki

Lotim se dela:

1. Zdrobim piškote skoraj do finega. 

2. Nato na majhnem ognju segrejem maslo in ga dodam piškotnim drobtinam ter vse skupaj premešam, da se drobtine navlažijo.

3. Zmes nadevam v kozarčke, v katerih bom sladico postregla. Kozarčke s prvo plastjo dam v hladilnik, da se strdi.

4. Lotim se izdelave mangovega pireja: mango olupim, ga narežem na koščke in zmešam v smoothie makerju (ali s paličnim mešalnikom) do gladkega z eno žličko sladkorja in polovico stisnjene limone. Nato ga precedim skozi gosto cedilko - to je kar proces, ker se zaradi gostote mango preceja zelo počasi, vendar s tem odstranimo vse nitke, ki bi jih drugače okusili (meni je to moteče in se raje potrudim, da je končni rezultat pireja tak, kot mora biti :) ).

5. Pripravim želatino iz vrečke po navodilih. Ko jo segrejem, pazim da ne zavre, ampak se samo stopi, ugasnem ogenj in nato dodam mangov pire ter dobro premešam.

6. V skledi zmiksam mascarpone (cel lonček) s pribl. 100 ml tekoče sladke smetane. Dodam vanili sladkor in eno veliko žlico sladkorja ter dobro premešam.

*moj nasvet: najprej v skledi zmiksaj mascarpone, dodaj sladkor in vanili, dobro zmiksaj, da se sestavine povežejo in šele nato med miksanjem počasi vlivaj tekočo sladko smetano še minutko. Tako bo zmes gladka in brez grudic.

7. Pripravljeni mešanici dodam polovico mangovega pireja in narahlo premešam, da se sestavine povežejo.

8. Kozarčke vzamem iz hladilnika in dodam narejeno mešanico kot drugo plast.

9. Nato preostalo polovico mangovega pireja počasi zlivam v kozarčke, da se zgornji dve plasti med seboj ne premešata.

10. Sladico postavim v hladilnik za par ur, pred postrežbo pa okrasim s svežim listom mete.

Sladico sem priredila po svoje in dodajala količine po navdihu. Pričakovala sem sicer bolj osvežilno sladico, ki se je izkazala za kremasto in nasitno, vendar me definitivno ni razočaral poln okus manga in jo bom sigurno pripravila še kdaj. Tudi otroka sta bila navdušena, ko smo si pripravili piknik na balkonu in zraven sladice pili domač bezgov sok z limeto in listi mete. Količina v kozarčkih je bila takšna, da smo večerjo na koncu kar preskočili :)

Uživajte v vikendu in prilepite fotko pod prispevek na Nilijuškini FB strani, če ste v tem receptu našli inspiracijo, kako se na slasten način znebiti mangov, ki vas že par dni čakajo na kuhinjskem pultu ;)

xoxo, Nilijuška