Zakaj je božiček zakon? #izmamineperspektive

Da je res božič, se zavem takrat, ko dom diši po cimetu. Ko skupaj okrasimo božično jelko. Ko sta otroka zjutraj čokoladna okoli ust od praznjenja adventnega koledarja in njune oči žarijo od sreče, ko rečem: čisto malo še, pa bo božično jutro!

Obožujem ta praznični čas. Zdaj si res lahko vzamemo čas za druženje, klepetanje o tisoč in eni malenkosti, smejanje ob vročem kakavu / kuhančku (odvisno od starosti, se razume), kartanje do neprimerno pozne ure in preizkušanje receptov za najboljše praznične sladkarije. Še neprestano packanje po kuhinji me ne iztiri kot ponavadi... Male rokice so letos v ogromno pomoč, pa čeprav potem na skrivaj delam popravke ;)

Trganje velikih rdečih mašen in cefranje pisanega papirja na božično jutro je še ena v vrsti najljubših stvari, ki jih prinese božiček. Zaspanci še v pižamah vlečejo paketke izpod dreveščka in iščejo tiste z njihovimi imeni. In kakšno veselje sledi, ko na plan potegnejo točno tisto, kar so si tako želeli. Pa posledično kava za mamo, ki jo lahko spije v čisti tišini, medtem ko se drugi igrajo z igračami, ki jih je na skrivaj pritihotapil debelušček z brado.

Želim si, da bi decembrsko vzdušje vladalo vse mesece v letu. Dobra dela, hvaležnost, toplina in srčnost bi morali trajati tudi takrat, ko okraske pospravimo nazaj v škatle, pojemo vse medenjake in zakorakamo v novo leto. Ker ni lepšega kot gledati ljudi (svoje in tiste, ki so nam tuji), ki si vzamejo čas za sočloveka, razveseljujejo s svojimi nesebičnimi dejanji in se spomnijo, kaj je tisto, kar res šteje.

Poleg tega pa obožujem božička še zaradi ene dragocene stvari, ki jo razumejo samo tisti, ki so prav tako starši. Namreč nič ne deluje hitreje, učinkoviteje in bolj spravno, kot to, da se med prepirom sorojencev na ves glas zadereš: ˝Božiček gleda!!˝

Preživite čarobne praznike in uživajte v družbi svojih najljubših!

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Medena hiška z receptom za najboljše medenjake

December je v polnem razmahu in pri nas se toliko dogaja, da komaj najdem čas za kakšno objavo.
Ampak še preden bo predbožični čas in z njim povezana ustvarjanja in pečenje slaščic mimo, moram z vami deliti tole...

Pred vsakim božičem do sedaj sem rekla, da bi sama naredila medeno hiško, pa se nikoli nisem zares spravila k stvari. Zdaj pa je moj pomočnik že tako velik, da je letos dal pobudo, zato sva s skupnimi močmi naredila najino prvo pravo hiško iz medenjakov, bombonov in sladkorja.

Za stene hiške sem uporabila moj all time favourite recept za medenjake, ki jih najrajši pečem z namenom podariti jih širši družini kot majhno pozornost okoli božiča. Pravijo, da so najboljši, ker so polnega okusa in neverjetno mehki. Taki, kot se spodobi za originalne medenjake :)

Predlagam, da naredite maso za medenjake in hiško iz navedenih količin, potem pa polovico porabite za hiško, drugo pa za medenjake ;)

Kaj potrebujem:

• 500 g moke
• kavno žličko sode bikarbone
• 150 g mehkega masla
• 150 g sladkorja v prahu
• 2 jajci
• 150 g segretega in ohlajenega medu
• mešanico začimb za medenjake

Lotimo se dela:

1. Vse sestavine zmešajte skupaj v čvrsto testo.

2. Testo oblikujte v kepo in jo dajte v vrečko za zamrzovanje ali zavijte v prozorno folijo za živila in pustite počivati v hladilniku 1 uro (lahko tudi več).

3. Če boste ustvarjali hiško, potem polovico mase razvaljajte na debelino cca. 0,5 cm. Tako razvaljano testo razrežite na kose, ki bodo sestavljali stene hiške: sprednji in zadnji del ter stranski steni. Za streho namesto testa uporabite napolitanko (tanke plošče, ki jih razrežete na željeno velikost in se jih dobi v trgovini za manj kot 1 €).

4. Drugo polovico testa razvaljajte na debelino cca. 1 cm in z modelčki izrežite medenjake.

5. Pečico segrejte na 180 stopinj in stene hiške pecite dobrih 12 minut, medenjake pa 10 minut. 

6. Medenjake ohladite toliko, da so še vedno topli in jih takoj spravite v kovinske škatle za piškote. To je vsa skrivnost mehkih medenjakov ;)

7.Stene hiške po pečenju in ohlajanju obrežite z nožem, da dobite čisto ravne linije, nato pa dele med seboj združite z mešanico beljaka in sladkorja v prahu, ki drži stene hiške skupaj kot lepilo.

8. Ko hiška stoji, pustite otrokom, da se zabavajo z dekoracijo, ji naredijo ledene sveče, dodajo vrata, kakšno mini božično jelko zraven za okras...

Uživajte v ustvarjanju... in sladkanju :)

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Kinder čokoladna cheesecake

Včasih pride tak neroden moment, ko se mama loti peke sladice za otroke, na koncu pa potiho upa, da otroci ne bodo pojedli več kot enega kosa sladice (idealno en kos vsi skupaj), zato da bi vse ostalo lahko pojedla sama. Pri tej tortici brez peke, ki sem se je lotila pretekli vikend, to sigurno drži. Recite mi požrešnica, ampak kot oboževalka Kinder čokolad in cheesecake-ov, se enostavno nisem mogla držati nazaj. Zato vsem bralkam mamicam polagam na srce: naredite dvojno dozo ali pa otroke pošljite na počitnice, ko se boste lotile recepta. Tale vsekakor ni za prijateljsko deljenje :D 

Kaj potrebujem:

• 300 g piškotov
• 150 g masla
• 500 g kremnega sira
• 300 ml sladke smetane
• 100 g kondenziranega mleka
• 50 g sladkorja v prahu
• vanilijev ekstrakt ali strok vanilije
• 50 g mlečne čokolade
• Kinder čokoladice 

Lotim se dela:

1. Najprej naredim spodnjo plast: fino zmeljem piškote, raztopim maslo in ga zmešam s piškotnimi drobtinami. Mešanico naložim v okrogel pekač (namaščen ali obložen s peki papirjem) z odstranljivim obodom, premera med 20 - 25 cm. Z žlico poravnam testo in pustim, da se rahlo strdi.

2. Medtem ko testo počiva, začnem s pripravo zgornje plasti. V skledi zmešam kremni sir, kondenzirano mleko in sladko smetano.

3. Dodam sladkor v prahu in vanilijev ekstrakt ali vanilijev strok (jaz sem tokrat uporabila ekstrakt, naslednjič sigurno poskusim s strokom).

4. Na koncu v kremo vmešam še sladkor v prahu. 

* Opomba šefice kuhinje #1: če bi želeli bolj sladko torto, dodajte več sladkorja kot je navedeno v tem receptu. Pri nas imamo radi cheesecake manj sladkan. 

  

5. Narejeno kremo premažem čez testo in pustim 1/4 kreme v posodi.

6. Kinder čokoladice (3 majhne tablice) nalomim na koščke in jih razporedim po kremi. Čez premažem preostanek kreme in torto dam v hladilnik.

7. Med ohlajanjem torte raztopim 50 g mlečne čokolade nad paro. Nato jo po kupčkih nanesem na kremo in z vilico razmažem, da nastane marmornat vzorček. 

8. Torto pustimo v hladilniku nekaj ur, da se krema dovolj strdi. Preden jo postrežemo, previdno odstranimo obod torte. Lahko jo okrasimo s Kinder čokoladami ali Kinder jajčkom. Ali obojim ;)

** Opomba #2: če vam okus cheesecake ni pretirano všeč, lahko kombinirate polovico (250 g kremnega sira) s polovico maskarpone (250 g). Tako bo tortica bolj smetanastega okusa.

*** Opomba #3: torta je naslednji dan še boljša, zato jo lahko pripravite en dan pred gostijo :)

Uživajte! 

xoxo, Nilijuška

Če želite biti obveščeni o najnovejših objavah Nilijuške, jo spremljajte na Facebook strani.

Moj najljubši kos garderobe (#musthave to jesen!)

Vsa srečna stopim v eno izmed trgovin v nakupovalnem centru, trdno odločena, da bom tokrat JAZ na vrsti za par lepih, svetlečih, novih stvari. Uuu, kaj pa imajo tukaj?? Tega prejšnjič še ni bilo! Še številko preverim... Yes, 86, zmaga! Hiteč iz trgovine z veliko vrečko in še večjim občutkom zadovoljstva ob nakupljenem, se čez minuto zavem: SPET nisem kupila nič zase! Ah, nič zato, mama lahko še kakšen mesec nosi nosečniške kavbojke (pustimo ob strani dejstvo, da ni noseča že leto in pol! /resnična zgodba/), če to pomeni, da je dete dobilo prekrasno jaknico in par najlepših jopic in puloverčkov, ki jih ob buhteči omari vsekakor ne potrebuje.

To je pač resnično dejstvo: ko enkrat postaneš starš, so tvoje potrebe in želje v zadnji vrstnici kar obsežnega to do / to buy seznama. Ne govorim o kakšni življenjski tragiki, ampak o tistem, kar je za vsako žensko (ki postane mama) boleče in neizogibno dejstvo, povezano z nakupovanjem ne več samo njenih kosov oblačil in ostalih sladkorčkov...

Vsake toliko pa opazim kje kak kos garderobe, ki ni v baby roza barvi, nima potiska formule 1 na žepih in ni v miniaturni velikosti 86. Kos garderobe, ki ima moje ime napisano počez, naprej, nazaj in v vsaj sedmih tujih jezikih. In točno tak kos sem en mesec nazaj čisto slučajno našla. Nakup nove torbe je bil preprosto neizogiben, ker bi v službi težko pojasnjevala, zakaj prihajam na delo z baby diaper torbo. Tiste druge, ki ne kričijo že na daleč ˝pravkar sem prišla iz porodniškega dopusta˝, pa so v nekaj letih uporabe ali zgolj zaradi ležanja po omarah odslužile svojim namenom. Nova torba, torej!

Imela sem kar zahtevne želje:
1. Morala je biti primerna za službo. Dovolj velika, da vanjo spravim svoj prenosnik, denarnico, planer, telefon in ostale nujne potrebščine.

2. Morala je biti primerna za kombiniranje z različnimi outfiti: ko grem na kavo s prijateljico, na sestanek s šefom, na večerni zmenek z možem in na družinsko kosilo k babici. Vse obenem. Ne hkrati, seveda.

3. Morala je biti primerna za mamico z dvema otrokoma: tako prostorna, da lahko odsluženo baby diaper torbo pustim doma, ko gremo ven in potrebujem s seboj par mini oblačil, mega paket vlažilnih robčkov, dve steklenički z vodo in tri malice za vedno lačna želodčka.

4. Morala je biti primerna za žensko, ki obožuje modo, nekaj čisto posebnega in opaznega, da ne potrebuje nobenega drugega dodatka zraven, ker je že sama po sebi velik statement piece.

Vse to je dejansko možno dobiti v eni sami stvari! Vse moje velike želje in zahteve v enem samem samcatem kosu! Našla sem namreč nahrbtnik znamke neikid, pod katero ustvarjata dva mlada oblikovalca, ki sta vzela preprosto idejo o nahrbtniku in jo nadgradila s stilom, uporabnostjo in izjemno dovršenim končnim izdelkom.

Izbirala sem lahko med šestimi različnimi barvami nahrbtnika, ki pokrivajo vso barvno lestvico od roza, zlate, srebrne, bronaste do črne. Če se nikakor ne morete odločiti samo za eno barvo, lahko kombinirate dve različni in naročite osnovo nahrbtnika v eni barvi, kapico pa v drugi, saj sta oblikovalca iznašla pametni sistem zamenjave kapice na zadrgo. Tako lahko naknadno kupite kapice v drugih barvah in v hipu spremenite videz nahrbtnika. Če rajši kot nahrbtnik nosite torbice, so v ekipi neikid mislili tudi na to, saj se s preprostim potegom vrvic nahrbtnik spremeni v elegantno torbico. Smart? Jup, pa kako!

Jaz sem se odločila za večji model (ni čudno, če pa vsak trenutek v dnevu s seboj nosim polovico stanovanja ˝just in case˝) in za barvo brandy bronze, ki je neverjetno hvaležna za kombiniranje k oblekam v črnih, belih, rjavih... in vseh ostalih tonih. Po nekaj dneh sem nahrbtnik, ki je bil izdelan prav zame, dobila v roke.

To, da je fantastično lep, je ena plat. To, da je multifunkcionalen, saj služi kot nahrbtnik in torbica obenem, je druga plat. To, kako neverjetno lepo je izdelan, pa je še tretja, zame najpomembnejša stran! V vsakem šivu se vidi ljubezen do ustvarjanja, na dotik se čuti kakovost materialov in na prvi pogled se že ve, da gre za handmade narejen izdelek, ki je lahko v ponos tistemu, ki ga nosi in dvema čudovitima osebama, ki sta ga naredila.

Zato excuse me, če se na fotkah šopirim kot pav - moj najljubši kos garderobe to pač zahteva ;)

Kaja in Rok, hvala za ta čudovit izdelek, ki je toliko več kot samo to. Naj se vajina strast do dela še naprej odraža v kakovosti in vseh detajlih, ki na koncu sestavljajo celo sliko. Popoln nahrbtnik <3

Ana, tebi pa sem (spet) hvaležna za popolne fotke! Macolina je postala že tako velik del Nilijuškinega življenja, da si brez njenega inputa več ne predstavljam svojih objav <3

xoxo,

Nilijuška

p.s.: Si želite tudi vi tale popoln nahrbtnik? Ne zamudite te enkratne priložnosti in sodelujte v nagradni igri na FB strani. Ali pa ga preprosto naročite na www.neikid.si ;)

Čas za žepnino!

˝Daj mi ribo in bom sit en dan. Nauči me loviti ribe in bom sit celo življenje.˝ 

Visoko na seznamu stvari, ki jih moram kot starš naučiti svoje otroke, je ravnanje z denarjem. Kako težko se ga zasluži, kaj vse se lahko z določeno vsoto kupi, kako in zakaj se varčuje. Čimprej začnem, bolje bo. Zato je bil vstop v prvi razred naša prelomnica za začetek dobivanja žepnine (te prave žepnine, ne tiste ˝babi mi je dala 10 evrov za sladoled˝ žepnine). Zanalašč sem kombinirala dve pomembni stvari hkrati: vstop v šolo in žepnino.

Za to sem se odločila iz teh razlogov:

1. Glavni razlog je njegova starost. Če bi začela prezgodaj, bi mu težko razložila, kaj pomeni bankovec za 5 € ali kovanec za 50 centov in sigurna sem, da bi ju slej ko prej želel prilepiti s sekundnim lepilom v svoj ustvarjalni album skupaj s sliko morske želve in/ali zelenega traktorja. Pri šestih letih že pozna vse številke, zna seštevati in odštevati ter (približno) razume koncept denarja, zato je bil pravi (in skrajni) čas za uvedbo žepnine.

2. Poleg starosti je bil pomemben faktor za začetek dajanja žepnine ta, da sva mu kot starša dala občutek, da je pri teh letih dovolj zrel, da lahko (delno) sam razpolaga s tistim, kar ima na voljo. To ne pomeni, da lahko žepnino zapravi za karkoli, saj sva mu na začetku razložila, katere stvari so tiste, ki jih lahko kupuje. Res je, da mu do določene mere pustiva svobodo pri izbiri, vendar smo skupaj postavili tudi meje, kaj lahko kupi in kaj ne.

3. Tretji razlog najlažje razložim na konkretnem primeru:

˝Mamiiiii, a lahko kupimo tale Twix jogurt?˝ 
˝Mamiiiii, a lahko pliiiiiz kupimo tele zakon nalepke?˝
˝Mamiiiii, tole nujno rabim, Žiga ima doma že tri!˝ 

Vsi zgornji bojni kriki so bili dejanski primeri sredi trgovine. Kako sem jih razrešila? Z enim preprostim stavkom: ˝Seveda lahko - s svojo žepnino.˝ Ta stavek je vreden vreče zlata in zaradi njega ne uporabljam več negativnega NE pri svojem odgovoru na takšna vprašanja. In najboljše pri tem? Otrok ob tem pomisli, ali je vredno, da kupi neko stvar za določen znesek ali je bolje, da si tega zdaj ne privošči, da mu bo ostalo še dovolj denarja za kasneje. Mogoče bo tokrat res kupil cel zavoj nalepk, ki se jih bo naveličal že naslednji dan in mu ne bo ostalo več denarja za najljubšo sladkarijo. Mogoče pa bo drugič pomislil, koliko mu ta stvar res pomeni in pretehtal, kaj se mu bolj splača.

Kako naj bi vse skupaj delovalo?

Razmišljala sem o tem, ali naj bi otrok dobil žepnino za stvari, ki jih opravi in prišla do zaključka, da se mi pri tako majhnih otrocih to ne zdi smiselno, ker so premladi za kakšna večja opravila (npr. varstvo, sprehodi sosedovega psa ipd.), ostale naloge oziroma zadolžitve doma pa ne smatramo kot nekaj, kar bi se moralo posebej nagrajevati, saj je dolžnost vseh članov družine, da pomagamo pri gospodinjstvu kolikor vsak lahko glede na svojo starost. Zato sva mu določila tolikšen znesek na mesec, kolikšen se nama je zdel primeren za začetek in koliko misliva, da potrebuje za nakupe stvari, za katere je sedaj on zadolžen.

Čakajte - on zadolžen? Ja, točno tako. Žepnina namreč ni nagrada za pridnost ali extra denar za razsipavanje. Je odličen pripomoček za učenje, kako ravnati z denarjem, ki ga imamo na razpolago, vendar samo takrat, ko otroku povemo, kaj pričakujemo, da od sedaj naprej on kupuje zase (in ne več starši) in mu obenem tudi jasno povemo, da izjem pri tem ne bo (v smislu, meni je zmanjkalo, bo mami plačala). Žepnina samo z jasno postavljenim namenom in pravili ponuja možnost za učenje na dejanskih primerih v resničnem svetu in otroka ne uči samo tega, kako denar in njegova poraba delujeta, ampak tudi kako denar varčujemo in kako ga razporejamo.

Zakaj sem se odločila za tak pristop? 

Lahko se vrnem na začetek prispevka in zopet poudarim, da je naučiti otroka ravnanja z denarjem ena najpomembnejših stvari, kar ga kot starš lahko naučim. Pa ne zato, da bi moj otrok nekoč sedel na kupih denarja, ampak zato, ker živimo v svetu, kjer vse naše ˝želje˝ hitro postanejo ˝nujnost˝ in je izjemno pomembno, da že zgodaj osvoji občutek za odgovornost, vrednost, porabo, varčevanje in posledice impulzivnih nakupov. S tem gradim na njegovi bodoči samostojnosti, ko bo v odrasli dobi skrbel za svoje finance in ne bo imel 24/7 na voljo mame, da bi mu ob vsaki polici v trgovini namenila pomenljiv pogled in ga s tem spomnila, da ima samo še par evrov v denarnici. Jih bo res porabil za to, kar se mu zdi, da ta trenutek ˝nujno rabi˝? Mogoče bo ravno zato, ker se je že od malih nog naučil ravnanja z denarjem, znal pretehtati svoje odločitve in si zagotovil finančno varnost, ne glede na to, koliko bo dejansko zaslužil. Vsaj tak je moj dolgoročni namen. In verjamem, da mi bo nekoč hvaležen. Upam ;)

Vas zanima, koliko žepnine na mesec dobi in za kaj jo porabi? Vam zaupam... v enem izmed naslednjih prispevkov :)

Do takrat!

xoxo, Nilijuška

Ta čas pa lahko sledite Nilijuški na FB strani in Instagram profilu.

Če se vam zdi prispevek zanimiv, ga delite s svojimi prijatelji. Saj veste, sharing is caring <3

   

 

Sobica prvošolčka

Nekaj je sigurno: starejši kot je otrok, več ima besede, ko se gre za opremljanje njegove sobe. Ob selitvi si je sam izbral, katera soba od dveh otroških mu je ljubša in ob vprašanju, kakšno barvo bi rad imel, je rekel: ˝Mami, stene mi pobarvaj na takšno barvo, da bo kot morje na Braču!˝ Turkizna, v prevodu.

Ker obožujem skandinavski dizajn s svetlostjo, minimalizmom, belo barvo in natur lesom, sem njegovo ˝fantovsko jamo˝ uredila tako, da je kljub majhnosti prostorna, deluje sveže in nenatlačeno ter najpomembnejše: pisana je na kožo mojemu velikemu M in uporabna kar nekaj let vnaprej.


Naj vam jo predstavim pobližje...

  

1. Glavni kosi pohištva
Če se lahko lotim kakšnega diy projekta in ob tem še prihranim zajeten kupček denarja, sem prva v vrsti za prijavo! Večji kosi pohištva so iz linije Mali princ podjetja Iles Idrija, kupljeni 15 let nazaj za mojo mladinsko sobo in po vsem tem času še vedno izgledajo kot novi. Nekoč rumene in zelene površine sem enostavno prelepila z belo folijo - rezultat pa je takšen, kot bi pravkar naročila čisto novo pohištvo.

2. Spalni kotiček
Zaradi čudnih kotov v sobi je bila edina možnost, da posteljo postavim pri oknu. Ker so malenkosti vedno pomembne, sem želela najti posteljnino, ki se bo skladala s celoto, hkrati pa bo kakovostna, da bo v njej spal kot princ. Preiskala sem vse trgovine in prebrskala cel splet, da sem našla pravo. V spletni trgovini Navihančki imajo izjemno izbiro posteljnine za najmlajše: dojenčke in večje otroke. Izbrala sem si posteljnino, ki je čudovitih barv in popolnega vzorca, poleg tega pa še izjemno kvalitetna. Prazno belo steno nad posteljo sem popestrila s črtami v turkizni barvi in poustvarila ime mojega velikega M, ki mu/nam služi kot spomin na njegov prvi podpis. Piko na i v spalnem kotičku naredijo zastavice, ravno tako izbrane pri Navihančkih in iz iste linije kot je posteljnina.

3. Kotiček za domače naloge in ustvarjanje
Ob vstopu v šolo je razumljivo, da prvošolček piše domačo nalogo za veliko mizo, ki mu poleg pisanja v šolske zvezke služi kot priročna igralna površina. Za več svetlobe poskrbi namizna lučka Superliving Dynamo iz design shopa Formadoma, kjer sem prav tako našla lončeno hiško za svinčnike in s tem rešila večen problem nepospravljenih barvic. Novo pravilo: zvečer morajo vsi svinčniki spat v hiško! Nad mizo ima dve dolgi knjižni polici za knjige, manjše igrače, družabne igre in kakšen spominek.

4. Igralni kotiček
Nered me spravlja v slabo voljo! Da sem se izognila vsem travmam kaosa, sem že pred časom uvedla sistem igrač, ločenih po škatlah. Lego kocke tako spadajo v eno škatlo, dinozavri v drugo, vojska bagerjev v tretjo... Plišaste igračke so našle svoje mesto v črtastem košku House Doctor, ki sem ga obesila na kaveljček na cev za radiator, avtomobilčke pa mali navdušenec zbira v podobnem košku drugačnih dimenzij iste znamke. Ker nobena fantovska soba ni prava brez avtoceste, je preproga Adventure znamke Oyoy topla podlaga in igralni pripomoček med igro obenem. Če šolarčka zagrabi risarska mrzlica, ko list papirja ni dovolj, ima na steni nalepko, kjer lahko piše s kredo in sem jo naročila preko Aliexpressa.

Veste, kdaj vem, da ima otrok rad svojo sobo? Ko se zapre v ˝fantovsko jamo˝ in za zaprtimi vrati slišim petje pesmic, požvižgavanje in neizogibno razmetavanje. In takrat, ko me prosi, naj na njegovo tablo napišem opozorilo, da punce nimajo vstopa, na koncu pa doda: ˝Ne pozabi pripisati, da mami in sestrica lahko prideta notri SKORAJ kadarkoli! ˝

Za vso pomoč pri opremljanju sobice prvošolčka se najlepše zahvaljujem ekipi Navihančkov in trgovini Formadoma. Veseli me, ker imamo mamice na voljo takšne ponudnike, pri katerih najdemo vse, kar potrebujemo za reševanje izzivov in ustvarjanje popolnih sob za naše najmlajše. Hvala! 

xoxo, Nilijuška

p.s.: Sobica ne bi zažarela v najlepši luči, če je ne bi ujela v svoj objektiv Macolina. Hvala - tokrat in vedno znova <3

p.p.s.: Če vam je bila všeč predstavitev sobe velikega M, pokukajte še v sobico male M ;)

Spremljajte Nilijuško na Facebook strani.