Visoko na seznamu stvari, ki jih moram kot starš naučiti svoje otroke, je ravnanje z denarjem. Kako težko se ga zasluži, kaj vse se lahko z določeno vsoto kupi, kako in zakaj se varčuje. Čimprej začnem, bolje bo. Zato je bil vstop v prvi razred naša prelomnica za začetek dobivanja žepnine (te prave žepnine, ne tiste ˝babi mi je dala 10 evrov za sladoled˝ žepnine). Zanalašč sem kombinirala dve pomembni stvari hkrati: vstop v šolo in žepnino.
Za to sem se odločila iz teh razlogov:
1. Glavni razlog je njegova starost. Če bi začela prezgodaj, bi mu težko razložila, kaj pomeni bankovec za 5 € ali kovanec za 50 centov in sigurna sem, da bi ju slej ko prej želel prilepiti s sekundnim lepilom v svoj ustvarjalni album skupaj s sliko morske želve in/ali zelenega traktorja. Pri šestih letih že pozna vse številke, zna seštevati in odštevati ter (približno) razume koncept denarja, zato je bil pravi (in skrajni) čas za uvedbo žepnine.
2. Poleg starosti je bil pomemben faktor za začetek dajanja žepnine ta, da sva mu kot starša dala občutek, da je pri teh letih dovolj zrel, da lahko (delno) sam razpolaga s tistim, kar ima na voljo. To ne pomeni, da lahko žepnino zapravi za karkoli, saj sva mu na začetku razložila, katere stvari so tiste, ki jih lahko kupuje. Res je, da mu do določene mere pustiva svobodo pri izbiri, vendar smo skupaj postavili tudi meje, kaj lahko kupi in kaj ne.
3. Tretji razlog najlažje razložim na konkretnem primeru:
˝Mamiiiii, a lahko kupimo tale Twix jogurt?˝
˝Mamiiiii, a lahko pliiiiiz kupimo tele zakon nalepke?˝
˝Mamiiiii, tole nujno rabim, Žiga ima doma že tri!˝
Vsi zgornji bojni kriki so bili dejanski primeri sredi trgovine. Kako sem jih razrešila? Z enim preprostim stavkom: ˝Seveda lahko - s svojo žepnino.˝ Ta stavek je vreden vreče zlata in zaradi njega ne uporabljam več negativnega NE pri svojem odgovoru na takšna vprašanja. In najboljše pri tem? Otrok ob tem pomisli, ali je vredno, da kupi neko stvar za določen znesek ali je bolje, da si tega zdaj ne privošči, da mu bo ostalo še dovolj denarja za kasneje. Mogoče bo tokrat res kupil cel zavoj nalepk, ki se jih bo naveličal že naslednji dan in mu ne bo ostalo več denarja za najljubšo sladkarijo. Mogoče pa bo drugič pomislil, koliko mu ta stvar res pomeni in pretehtal, kaj se mu bolj splača.
Kako naj bi vse skupaj delovalo?
Razmišljala sem o tem, ali naj bi otrok dobil žepnino za stvari, ki jih opravi in prišla do zaključka, da se mi pri tako majhnih otrocih to ne zdi smiselno, ker so premladi za kakšna večja opravila (npr. varstvo, sprehodi sosedovega psa ipd.), ostale naloge oziroma zadolžitve doma pa ne smatramo kot nekaj, kar bi se moralo posebej nagrajevati, saj je dolžnost vseh članov družine, da pomagamo pri gospodinjstvu kolikor vsak lahko glede na svojo starost. Zato sva mu določila tolikšen znesek na mesec, kolikšen se nama je zdel primeren za začetek in koliko misliva, da potrebuje za nakupe stvari, za katere je sedaj on zadolžen.
Čakajte - on zadolžen? Ja, točno tako. Žepnina namreč ni nagrada za pridnost ali extra denar za razsipavanje. Je odličen pripomoček za učenje, kako ravnati z denarjem, ki ga imamo na razpolago, vendar samo takrat, ko otroku povemo, kaj pričakujemo, da od sedaj naprej on kupuje zase (in ne več starši) in mu obenem tudi jasno povemo, da izjem pri tem ne bo (v smislu, meni je zmanjkalo, bo mami plačala). Žepnina samo z jasno postavljenim namenom in pravili ponuja možnost za učenje na dejanskih primerih v resničnem svetu in otroka ne uči samo tega, kako denar in njegova poraba delujeta, ampak tudi kako denar varčujemo in kako ga razporejamo.
Zakaj sem se odločila za tak pristop?
Lahko se vrnem na začetek prispevka in zopet poudarim, da je naučiti otroka ravnanja z denarjem ena najpomembnejših stvari, kar ga kot starš lahko naučim. Pa ne zato, da bi moj otrok nekoč sedel na kupih denarja, ampak zato, ker živimo v svetu, kjer vse naše ˝želje˝ hitro postanejo ˝nujnost˝ in je izjemno pomembno, da že zgodaj osvoji občutek za odgovornost, vrednost, porabo, varčevanje in posledice impulzivnih nakupov. S tem gradim na njegovi bodoči samostojnosti, ko bo v odrasli dobi skrbel za svoje finance in ne bo imel 24/7 na voljo mame, da bi mu ob vsaki polici v trgovini namenila pomenljiv pogled in ga s tem spomnila, da ima samo še par evrov v denarnici. Jih bo res porabil za to, kar se mu zdi, da ta trenutek ˝nujno rabi˝? Mogoče bo ravno zato, ker se je že od malih nog naučil ravnanja z denarjem, znal pretehtati svoje odločitve in si zagotovil finančno varnost, ne glede na to, koliko bo dejansko zaslužil. Vsaj tak je moj dolgoročni namen. In verjamem, da mi bo nekoč hvaležen. Upam ;)
Vas zanima, koliko žepnine na mesec dobi in za kaj jo porabi? Vam zaupam... v enem izmed naslednjih prispevkov :)
Do takrat!
xoxo, Nilijuška
Ta čas pa lahko sledite Nilijuški na FB strani in Instagram profilu.
Če se vam zdi prispevek zanimiv, ga delite s svojimi prijatelji. Saj veste, sharing is caring <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar