Nihče ne ve, kako zelo pomemben je spanec, dokler ne spiš več. In ja, kot starši se moramo marsičemu odpovedati zavoljo čiste ljubezni do otrok, ampak pri spancu potegnem črto. Bila sem pripravljena na slabo spanje med nosečnostjo - in to tudi doživela. Psihično sem se natrenirala na prve mesece spanja na obroke po rojstvu - in tudi to dala čez. Potem pa je bila mala M stara že pol leta in njen spanec je bil še zmeraj... neobstoječ. Posledično tudi moj. Pol leta nespanja in pred tem še štiri mesece slabega spanca s trebuhom me je počasi spravljalo v obup. Ni besed, s katerimi bi se dalo opisati raven utrujenosti od pomanjkanja spanja. In tisti, ki (k sreči) nimajo s tem izkušenj, si tega ne znajo predstavljati (in izjemno sem vam fouš, da ne poznate tega občutka).
Po skoraj enem letu, odkar sem nazadnje prespala celo noč (s celo nočjo mislim na trdno spanje od polnoči do šestih zjutraj), sem morala nujno nekaj narediti. Zase, za svojo energijo in predvsem živce.
Zato sem si izborila nazaj svoj spanec v okviru njenega nespanja. Ker se nje ni dalo (oziroma se je še vedno ne da) prepričati, da bi spala ponoči, nisem imela druge izbire kot da izumim recepturo, ki mi bo zagotovila vsaj nekaj ur kome na noč. In tole so moji izumi:
1.
Spat hodim čim bolj zgodaj. Otroci zaspijo ob osmi uri, kar pomeni, da grem v dnevih čiste izčrpanosti spat že ob devetih, drugače pa se trudim vse stvari (pospravljanje, pisanje...) narediti v dveh urah zvečer, da sem lahko ob desetih že v postelji.
2.
Zvečer dežura dragi. Ker mala M začne z ropotanjem že po eni uri spanca (to so njeni power naps, v katerih dobi dovolj energije za nočno žuranje - kako to izgleda in kaj počne, si lahko preberete
tukaj), jaz pa ponavadi ravno takrat zaspim, moj dragi prevzame umirjanje in tolaženje nespeče kraljične na zrnu graha do polnoči.Teh par ur neprekinjenega spanca mi da dovolj moči za konstantna vstajanja od enih zjutraj naprej.
3.
En dan v vikendu zjutraj spim dlje. Ni važno ali je sobota, ali nedelja, glavno da moja boljša polovica prevzame jutranje urejanje otrok, pripravljanje zajtrka in igranje z njima. Mati pa kraljevsko poležava za zaprtimi vrati spalnice vsaj do devetih zjutraj. In če dobim takrat še svežo kavo? Perfekten začetek dneva, vam povem!
4.
Enkrat mesečno gresta otroka prespat k babici. To dejansko še ni bilo izvedeno, ampak je visoko na listi opravil, ki jih moramo izvesti ASAP. Vsak mesec bova otroka v soboto odpeljala k eni ali drugi babici (katera koli se bo prej zagrebla haha), šla zvečer na zmenek in VSO NOČ spala ko ubita. Mogoče zmenek celo skenslava in deset ur samo nepremično leživa v tišini, odvisno od motivacije (beri: stopnje izčrpanosti).
To je vsa skrivnost moje presenetljive svežine (o dejanski stopnji doseženega videza sijoče breskve bi se dalo razpredati, ampak materiala je dovolj za samostojen prispevek) kljub neprespanim nočem. Če imate tudi vi doma kraljično/princa na zrnu graha, ki kljub vsem manevrom staršev, da bi ponoči spal par ur v kosu, ne popusti in vztraja pri svojih ponočevanjih, vam bodo morda tile nasveti prišli prav.
Imate še kakšen dodaten predlog, kako se čimbolj efektivno naspati v kratkem času? In kako doseči, da otrok pri enem letu starosti končno začne spati? Hvaležna bom vsakega nasveta :)
P.S.: A si predstavljate moj payback time, ko bo mala M zrasla v veliko najstnico, ki bo želela spati cele vikende?? Budilka ob sedmih zjutraj: ˝Šmarna gora kličeeeee!! In mami rabi družbo!˝ Komaj čakam! ;)
Diamanten trenutek spanja ( = lep in blazno redek) moje dive je ujela
Macolina.
xoxo, Nilijuška
