Naša mala M zjutraj rada poleži. Razlog je preprost: ponoči namreč ne spi. Tako je že od rojstva in kljub vsem najinem trudu, rutini in ostalim različnim manevrom, da bi jo prepričali v nočno spanje, se gospa ne da in se vztrajno zbuja. Včasih vsako uro v noči in zaspi nazaj takoj, ko ji damo dudo ali ji potiho šušljamo, včasih ne spi po tri ure v kosu med eno in četrto zjutraj. Najbrž ne rabim razlagat, da sem zjutraj ko povožen konj s podočnjaki do sredine lic in nasršena na vsakega, ki me upa samo pogledat. No, to noč iz nedelje na ponedeljek se je še posebej potrudila, da bi mami izgledala extra izmozgano naslednji dan in je kolovratila po posteljici že od devetih zvečer (zaspala je ob osmih, op.p.), ob enajstih iskala in uspešno našla vseh osem dud, ki jih ima skrite po robovih postelje in jih med sabo trkala kot s tamburinom, z vsako posebej bobnala ob letvice, potem pa dajala vsako posebej v usta, dokler ni probala vseh po vrsti in se odločila, da ji nobena ni všeč. Tej odločitvi je sledilo glasno vežbanje enih in istih zlogov (ma-ma-ma-ma-ma-ma-ma... ta-ta-ta-ta-ta-ta-ta-ta... ba-ba-ba-ba-ba-ba-ba-ba...), nakar je uspela zaspat za cele pol ure. Ob polnoči človek jasno postane lačen, ko pa je bila večerja že toliko ur nazaj in po vseh teh podvigih bi vsakemu krulilo v želodcu. Zato je glasno zahtevala (tole ni najboljši opis, ampak bom vse skupaj omilila in prijazno uporabila te besede) dva deci mleka, da jo je potolažil za dodatno uro, v kateri si je s power napom nabrala dovolj sveže energije za dvajsetminutno oponašanje indijanca, novo polurno rundo vežbanja zlogov (saj ne da čez dan nikoli noče ponavljati zlogovanja za mano!), ki jo je končno zazibala v spanec do dveh zjutraj. Takrat jo je bilo treba potolažiti z nošenjem, vendar je hotela spati samo v mojem naročju, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem jo odnesla v spalnico, se z njo vred usedla na posteljo in tako presedela dve uri, dokler nisem bila 1000% prepričana, da sigurno spi in jo je varno odložit nazaj v posteljico. Ura je bila že pol petih, ko sem le utegnila zapreti oči in kot bi mignil je zvonila budilka (prvič po enem letu - in nisem je pogrešala!), ker se je bilo treba pripravit za vrtec.
Dete je sladko spalo, zato sem se šla razbudit pod tuš, pred ogledalom skušala rešit bledikavo kožo z razkošnim nanosom pudra in odpret oči s spretnim zig-zakanjem maskare. Dosežen videz je bil daleč od perky peach looka, ampak pustimo podrobnosti! Kava je bila skuhana, postelje postlane, pomivalec prazen, stanovanje prezračeno, čevlji pripravljeni... dama je pa še vedno spala! In to brez dude, na hrbtu z na pol odprtimi usti, pri popolni dnevni svetlobi, z na stežaj odprtimi vrati sobe. Kar jo je do sedaj VEDNO zbudilo. Ampak ne tokrat! Ni mi preostalo drugega, kot da nežno, ampak z odločnim korakom stopim v sobico in jo skušam zbuditi tako, da jo čimprej in s čim manj travme vržem pokonci iz kome, drugače lahko prestavimo vse skupaj na kdaj drugič - na primer takrat, ko bi odspala noč v kosu (vsaj pet ur skupaj) in se zjutraj zbudila sama od sebe ob sprejemljivi uri. Najbrž čez kakšna tri leta, če sodim po trenutnih razmerah. No, tokrat je bila sreča na moji strani, ker se je le uspela predramit (ob zvokih melodije Ti si moj sonček v mojem visokem tonu, ki reže ušesa - ni važno, samo da učinkuje!), z veseljem se je umila in oblekla, potem pa me sumničavo opazovala sedeč na tleh pred vhodnimi vrati. Ker tole ni bil običajen potek najinega jutra, to je takoj opazila!
Vso pot do vrtca sem se delala hrabro, da dete ne bi opazilo, da je mami težko pri srcu. Odhod v vrtec je prvi samostojen korak otroka na pot v svet. Najprej vrtec, potem šola, če imaš srečo nekoč še služba - čas teče tako presneto hitro, čeprav imam občutek, da sem šele s prvorojencem pravkar stopila iz porodnišnice, sedaj gre pa že skoraj v šolo.
In tako sva šli: pogumno skozi vrata vrtca in uspešno prestali prvi dan uvajanja. Mala M je takoj opazila nove obraze in si našla zaveznico, odkrila kupe novih igrač, pokazala svoje funky dance moves, zašarmirala vzgojiteljici in mimogrede tudi kuharico (ona že ve zakaj), pojedla svojo malico in ostanke malice vseh ostalih (itak). Jaz pa sem opazovala tega svojega otroka, ki postaja vsak dan bolj samostojen in samosvoj. In prav je tako. Da je ne držim za vsako ceno pri sebi, ampak jo spustim v nova doživetja, hkrati pa ji dam vedeti, da je dom vedno prva postaja, kamor se vrne, ko potrebuje nasvet, tolažbo, ko hoče deliti z nekom svojo srečo, žalost, misli.
Dan, ki je opredeljen s stavkom: Prvič v vrtec, je bil pod črto uspešen. Če bo naslednjo noč spala od osmih zvečer do sedmih zjutraj, bo že prekičasto, kajne? Upanje vsekakor umira zadnje.
xoxo, Nilijuška
Ni komentarjev:
Objavite komentar