Moj najljubši kos garderobe (#musthave to jesen!)

Vsa srečna stopim v eno izmed trgovin v nakupovalnem centru, trdno odločena, da bom tokrat JAZ na vrsti za par lepih, svetlečih, novih stvari. Uuu, kaj pa imajo tukaj?? Tega prejšnjič še ni bilo! Še številko preverim... Yes, 86, zmaga! Hiteč iz trgovine z veliko vrečko in še večjim občutkom zadovoljstva ob nakupljenem, se čez minuto zavem: SPET nisem kupila nič zase! Ah, nič zato, mama lahko še kakšen mesec nosi nosečniške kavbojke (pustimo ob strani dejstvo, da ni noseča že leto in pol! /resnična zgodba/), če to pomeni, da je dete dobilo prekrasno jaknico in par najlepših jopic in puloverčkov, ki jih ob buhteči omari vsekakor ne potrebuje.

To je pač resnično dejstvo: ko enkrat postaneš starš, so tvoje potrebe in želje v zadnji vrstnici kar obsežnega to do / to buy seznama. Ne govorim o kakšni življenjski tragiki, ampak o tistem, kar je za vsako žensko (ki postane mama) boleče in neizogibno dejstvo, povezano z nakupovanjem ne več samo njenih kosov oblačil in ostalih sladkorčkov...

Vsake toliko pa opazim kje kak kos garderobe, ki ni v baby roza barvi, nima potiska formule 1 na žepih in ni v miniaturni velikosti 86. Kos garderobe, ki ima moje ime napisano počez, naprej, nazaj in v vsaj sedmih tujih jezikih. In točno tak kos sem en mesec nazaj čisto slučajno našla. Nakup nove torbe je bil preprosto neizogiben, ker bi v službi težko pojasnjevala, zakaj prihajam na delo z baby diaper torbo. Tiste druge, ki ne kričijo že na daleč ˝pravkar sem prišla iz porodniškega dopusta˝, pa so v nekaj letih uporabe ali zgolj zaradi ležanja po omarah odslužile svojim namenom. Nova torba, torej!

Imela sem kar zahtevne želje:
1. Morala je biti primerna za službo. Dovolj velika, da vanjo spravim svoj prenosnik, denarnico, planer, telefon in ostale nujne potrebščine.

2. Morala je biti primerna za kombiniranje z različnimi outfiti: ko grem na kavo s prijateljico, na sestanek s šefom, na večerni zmenek z možem in na družinsko kosilo k babici. Vse obenem. Ne hkrati, seveda.

3. Morala je biti primerna za mamico z dvema otrokoma: tako prostorna, da lahko odsluženo baby diaper torbo pustim doma, ko gremo ven in potrebujem s seboj par mini oblačil, mega paket vlažilnih robčkov, dve steklenički z vodo in tri malice za vedno lačna želodčka.

4. Morala je biti primerna za žensko, ki obožuje modo, nekaj čisto posebnega in opaznega, da ne potrebuje nobenega drugega dodatka zraven, ker je že sama po sebi velik statement piece.

Vse to je dejansko možno dobiti v eni sami stvari! Vse moje velike želje in zahteve v enem samem samcatem kosu! Našla sem namreč nahrbtnik znamke neikid, pod katero ustvarjata dva mlada oblikovalca, ki sta vzela preprosto idejo o nahrbtniku in jo nadgradila s stilom, uporabnostjo in izjemno dovršenim končnim izdelkom.

Izbirala sem lahko med šestimi različnimi barvami nahrbtnika, ki pokrivajo vso barvno lestvico od roza, zlate, srebrne, bronaste do črne. Če se nikakor ne morete odločiti samo za eno barvo, lahko kombinirate dve različni in naročite osnovo nahrbtnika v eni barvi, kapico pa v drugi, saj sta oblikovalca iznašla pametni sistem zamenjave kapice na zadrgo. Tako lahko naknadno kupite kapice v drugih barvah in v hipu spremenite videz nahrbtnika. Če rajši kot nahrbtnik nosite torbice, so v ekipi neikid mislili tudi na to, saj se s preprostim potegom vrvic nahrbtnik spremeni v elegantno torbico. Smart? Jup, pa kako!

Jaz sem se odločila za večji model (ni čudno, če pa vsak trenutek v dnevu s seboj nosim polovico stanovanja ˝just in case˝) in za barvo brandy bronze, ki je neverjetno hvaležna za kombiniranje k oblekam v črnih, belih, rjavih... in vseh ostalih tonih. Po nekaj dneh sem nahrbtnik, ki je bil izdelan prav zame, dobila v roke.

To, da je fantastično lep, je ena plat. To, da je multifunkcionalen, saj služi kot nahrbtnik in torbica obenem, je druga plat. To, kako neverjetno lepo je izdelan, pa je še tretja, zame najpomembnejša stran! V vsakem šivu se vidi ljubezen do ustvarjanja, na dotik se čuti kakovost materialov in na prvi pogled se že ve, da gre za handmade narejen izdelek, ki je lahko v ponos tistemu, ki ga nosi in dvema čudovitima osebama, ki sta ga naredila.

Zato excuse me, če se na fotkah šopirim kot pav - moj najljubši kos garderobe to pač zahteva ;)

Kaja in Rok, hvala za ta čudovit izdelek, ki je toliko več kot samo to. Naj se vajina strast do dela še naprej odraža v kakovosti in vseh detajlih, ki na koncu sestavljajo celo sliko. Popoln nahrbtnik <3

Ana, tebi pa sem (spet) hvaležna za popolne fotke! Macolina je postala že tako velik del Nilijuškinega življenja, da si brez njenega inputa več ne predstavljam svojih objav <3

xoxo,

Nilijuška

p.s.: Si želite tudi vi tale popoln nahrbtnik? Ne zamudite te enkratne priložnosti in sodelujte v nagradni igri na FB strani. Ali pa ga preprosto naročite na www.neikid.si ;)

Čas za žepnino!

˝Daj mi ribo in bom sit en dan. Nauči me loviti ribe in bom sit celo življenje.˝ 

Visoko na seznamu stvari, ki jih moram kot starš naučiti svoje otroke, je ravnanje z denarjem. Kako težko se ga zasluži, kaj vse se lahko z določeno vsoto kupi, kako in zakaj se varčuje. Čimprej začnem, bolje bo. Zato je bil vstop v prvi razred naša prelomnica za začetek dobivanja žepnine (te prave žepnine, ne tiste ˝babi mi je dala 10 evrov za sladoled˝ žepnine). Zanalašč sem kombinirala dve pomembni stvari hkrati: vstop v šolo in žepnino.

Za to sem se odločila iz teh razlogov:

1. Glavni razlog je njegova starost. Če bi začela prezgodaj, bi mu težko razložila, kaj pomeni bankovec za 5 € ali kovanec za 50 centov in sigurna sem, da bi ju slej ko prej želel prilepiti s sekundnim lepilom v svoj ustvarjalni album skupaj s sliko morske želve in/ali zelenega traktorja. Pri šestih letih že pozna vse številke, zna seštevati in odštevati ter (približno) razume koncept denarja, zato je bil pravi (in skrajni) čas za uvedbo žepnine.

2. Poleg starosti je bil pomemben faktor za začetek dajanja žepnine ta, da sva mu kot starša dala občutek, da je pri teh letih dovolj zrel, da lahko (delno) sam razpolaga s tistim, kar ima na voljo. To ne pomeni, da lahko žepnino zapravi za karkoli, saj sva mu na začetku razložila, katere stvari so tiste, ki jih lahko kupuje. Res je, da mu do določene mere pustiva svobodo pri izbiri, vendar smo skupaj postavili tudi meje, kaj lahko kupi in kaj ne.

3. Tretji razlog najlažje razložim na konkretnem primeru:

˝Mamiiiii, a lahko kupimo tale Twix jogurt?˝ 
˝Mamiiiii, a lahko pliiiiiz kupimo tele zakon nalepke?˝
˝Mamiiiii, tole nujno rabim, Žiga ima doma že tri!˝ 

Vsi zgornji bojni kriki so bili dejanski primeri sredi trgovine. Kako sem jih razrešila? Z enim preprostim stavkom: ˝Seveda lahko - s svojo žepnino.˝ Ta stavek je vreden vreče zlata in zaradi njega ne uporabljam več negativnega NE pri svojem odgovoru na takšna vprašanja. In najboljše pri tem? Otrok ob tem pomisli, ali je vredno, da kupi neko stvar za določen znesek ali je bolje, da si tega zdaj ne privošči, da mu bo ostalo še dovolj denarja za kasneje. Mogoče bo tokrat res kupil cel zavoj nalepk, ki se jih bo naveličal že naslednji dan in mu ne bo ostalo več denarja za najljubšo sladkarijo. Mogoče pa bo drugič pomislil, koliko mu ta stvar res pomeni in pretehtal, kaj se mu bolj splača.

Kako naj bi vse skupaj delovalo?

Razmišljala sem o tem, ali naj bi otrok dobil žepnino za stvari, ki jih opravi in prišla do zaključka, da se mi pri tako majhnih otrocih to ne zdi smiselno, ker so premladi za kakšna večja opravila (npr. varstvo, sprehodi sosedovega psa ipd.), ostale naloge oziroma zadolžitve doma pa ne smatramo kot nekaj, kar bi se moralo posebej nagrajevati, saj je dolžnost vseh članov družine, da pomagamo pri gospodinjstvu kolikor vsak lahko glede na svojo starost. Zato sva mu določila tolikšen znesek na mesec, kolikšen se nama je zdel primeren za začetek in koliko misliva, da potrebuje za nakupe stvari, za katere je sedaj on zadolžen.

Čakajte - on zadolžen? Ja, točno tako. Žepnina namreč ni nagrada za pridnost ali extra denar za razsipavanje. Je odličen pripomoček za učenje, kako ravnati z denarjem, ki ga imamo na razpolago, vendar samo takrat, ko otroku povemo, kaj pričakujemo, da od sedaj naprej on kupuje zase (in ne več starši) in mu obenem tudi jasno povemo, da izjem pri tem ne bo (v smislu, meni je zmanjkalo, bo mami plačala). Žepnina samo z jasno postavljenim namenom in pravili ponuja možnost za učenje na dejanskih primerih v resničnem svetu in otroka ne uči samo tega, kako denar in njegova poraba delujeta, ampak tudi kako denar varčujemo in kako ga razporejamo.

Zakaj sem se odločila za tak pristop? 

Lahko se vrnem na začetek prispevka in zopet poudarim, da je naučiti otroka ravnanja z denarjem ena najpomembnejših stvari, kar ga kot starš lahko naučim. Pa ne zato, da bi moj otrok nekoč sedel na kupih denarja, ampak zato, ker živimo v svetu, kjer vse naše ˝želje˝ hitro postanejo ˝nujnost˝ in je izjemno pomembno, da že zgodaj osvoji občutek za odgovornost, vrednost, porabo, varčevanje in posledice impulzivnih nakupov. S tem gradim na njegovi bodoči samostojnosti, ko bo v odrasli dobi skrbel za svoje finance in ne bo imel 24/7 na voljo mame, da bi mu ob vsaki polici v trgovini namenila pomenljiv pogled in ga s tem spomnila, da ima samo še par evrov v denarnici. Jih bo res porabil za to, kar se mu zdi, da ta trenutek ˝nujno rabi˝? Mogoče bo ravno zato, ker se je že od malih nog naučil ravnanja z denarjem, znal pretehtati svoje odločitve in si zagotovil finančno varnost, ne glede na to, koliko bo dejansko zaslužil. Vsaj tak je moj dolgoročni namen. In verjamem, da mi bo nekoč hvaležen. Upam ;)

Vas zanima, koliko žepnine na mesec dobi in za kaj jo porabi? Vam zaupam... v enem izmed naslednjih prispevkov :)

Do takrat!

xoxo, Nilijuška

Ta čas pa lahko sledite Nilijuški na FB strani in Instagram profilu.

Če se vam zdi prispevek zanimiv, ga delite s svojimi prijatelji. Saj veste, sharing is caring <3